Kakor gorčično zrno …  

Ko sem sam na lastne oči videl gorčično zrno, me je presunilo, da je to res tako majhno seme. Očitno res spadam v skupino tistih dvomljivcev, ki morajo najprej videti, da spregledajo. Hvaležen sem za to izkušnjo.

In prav to je potrebno v našem vsakdanjem življenju. Ohranjati zavest vsak dan znova, da smo majhno gorčično zrno, ki pa ni nemočno. Kristjane nas velikokrat napolnjuje malodušje, skrito v vprašanju: »Ja, kaj pa lahko sploh storim?« Ne zavedamo se, da je prav vsako dejanje, prav vsaka beseda, vse, kar storimo ali ne storimo, povezano z rastjo Božjega kraljestva. Če se ne učim izkoristiti trenutka, ko sem z nekom v pogovoru, je zgodba zamujena. Prav tako sem vedno bolj prepričan, da mi Bog daje v vsakem trenutku dovolj potrebnih milosti in spoznanj.

Danes, ko se kot človek tako hitro znajde v avtomatizmu, je še kako potrebno, da me Božja beseda nagovarja in spodbuja. Če se zalotim v vsakdanji rutini, ki me odpelje od zavesti, da gradim Božje kraljestvo, je prispodoba z gorčičnim zrnom še kako aktualna.

Kar pa me obenem tudi nagovarja, a ne v strahu, ampak v spodbudi, pa so Pavlove besede Korinčanom: »Vsi se bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo« (2 Kor 5,10). Ni se mi treba skriti in čakati s tistim malim, kar ta trenutek nosim v svojem življenju. Niti se nimam pravice hvaliti, da imam že dovolj, da bom predstavil vsa svoja dobra dela. Dana mi je še ena možnost: »Stori še več!«

Po: R. Friškovcu