Razmišljanje o Božji besedi

11. navadne nedelje

» … saj v veri hodimo in ne v gledanju …« (2 Kor 5, 7) 

Ni težko verjeti, kar je zelo verjetno, ali pa tisto, kar že vidimo. Za vidno sploh ne potrebujemo vere. Pravzaprav je bistvo vere prav v tem, da zaupamo Bogu, čeprav ga ne vidimo. Jezus sam pravi nevernemu Tomažu: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Res je, da ljudje potrebujemo tudi vidna znamenja, da zmoremo zaupati dobremu Bogu. Jezus je to dobro vedel, zato je velikokrat storil tudi kakšen čudež – da bi najprej rešil človeka teme, obupa, greha, telesne, duševne ali duhovne bolezni, pa tudi zato, da bi ljudje verovali, da ga je poslal Bog Oče. Mnogi so ob tem, kar so na lastne oči videli, začeli verovati, so pa bili tudi taki, ki kljub čudežem, niso sprejeli Jezusovega božanstva. Podobno se dogaja še danes.

Tudi danes Gospod še dela čudeže, je pa res, da jih velikokrat nismo sposobni videti, če pa jih že vidimo, si le stežka priznamo, da nekaj ni bilo naključje, ker le ta ne obstajajo, ampak da je vse skupaj bila Božja previdnost. Ljudje ne razumemo Božjega načrta, morda le drobec zase, pa še ta je res majhen, pa vendar: Jezus nas nikoli ni prosil, da bi skušali vse razumeti, prosil nas pa je nekaj drugega, in sicer nas vseskozi prosi samo eno: da bi mu popolnoma zaupali. Ne bo nam vedno uspelo, a Jezus nam bo pomagal vstati, ko bomo padli. Poskusimo z majhnimi koraki in velikim zaupanjem in morda nam bo pri tem pomagala stara molitev, ki pa še kako drži tudi za naš sodobni čas:

Danes Kristus nima svojih rok, ima samo naše roke, da z njimi dela; Kristus nima svojih nog, ima samo naše noge, da človeštvo vodi k Bogu; Kristus nima svojih ustnic, ima samo naše ustnice, da ljudem oznanja Božje kraljestvo; Kristus potrebuje našo pomoč, da človeštvu stoji ob strani.

Mi smo edino Sveto pismo, ki ga ljudje še berejo…                                                                                                                   

Marinka