V mnogih kulturah ogenj velja za nekaj svetega.

Medtem ko voda izvira iz zemlje, prihaja ogenj z neba. Zato je nekaj božanskega in mnoge kulture poznajo boga ognja. Ogenj lahko čisti in obnavlja, vse nepopolno dokončno očisti. Zlato se prav tako čisti v ognju; vse primesi izgorijo, da ostane čisto zlato. Tudi Sveti Duh bi naj v nas požgal vse, kar ovira naše življenje. V nas so mnoge motnje, kalni duhovi, kot so grenkoba, nezadovoljstvo, žalitve, užaljenosti. Vsi ti kalni duhovi nas ovirajo pri življenju; ne moremo sprejemati jasnih odločitev. Kalijo jih naša jeza, ljubosumje, naši manjvrednostni kompleksi. Hrepenimo po ognju Svetega Duha, da bi vse kalno in umazano v nas izžgal, da bi se lahko odločali razsvetljenega in čistega srca. Ogenj pripravlja novo rojstvo na višjem nivoju: ko staro v nas izgori, lahko nastane v nas novo življenje.

Ogenj je tudi podoba živosti: ljudje lahko imajo žareče oči, izžarevajo življenje, veselje, pozornost. S svojim žarom nas prevzamejo. Iz vseh oči pa ne žari ogenj, ki nas ogreje, ampak tudi bliskajoči ogenj, pred katerim se umaknemo. Takrat zaslutimo, da je v človeku nekaj nepredvidljivega in hudobnega.

Ko prosimo Svetega Duha, prosimo za ogenj, ki budi življenje, ki ponovno razplamti v nas ugaslo žerjavico. V globini našega srca torej ni izgoreli pepel, temveč žerjavica, ki nam zmore na novo razplamteti dušo in telo. Za binkošti ne oblačimo kar tako rdečih liturgičnih oblačil €“ naj nas spominjajo na to notranjo žerjavico, ki jo nosimo v sebi. Praznujmo prihod Svetega Duha, da ta žerjavica v nas ponovno zagori v novem ognju, ob katerem se bodo drugi greli in veselili €“ in odkrivali svojo lastno živost.

Po: A. GrĂźnu