-2.velikonočna - bela - nedelja Božjega usmiljenja

In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. 1Jn 5,4b

Na veliki petek, ko smo bili ob obredih prežeti z žalostjo in sočutjem, morda tudi s krivdo, je bil začetek devetdnevnice k Usmiljenemu Jezusu dobrodošel kot težko pričakovani dež za suho zemljo.

Križev pot, ki se odvija tudi v naših življenjih, vse prevečkrat ne doseže svetlobe, ki bi nam pomagala prepoznati smisel, temveč ga potisnemo v svojo podzavest, v pozabo. Pa se navkljub temu zgodi, da se ob posameznih postajah križevega pota naša čutenja vtkejo v Jezusovo zapuščenost, v Marijino bolečino ob Sinovem trpljenju, v slabo vest prestrašenih apostolov, ki so se razbežali, morda v odklonilen odnos Simona iz Cirene, ki bi se najraje izognil pomoči, za katero mu je bil Jezus tako zelo hvaležen, ali pa v vojaka, ki neusmiljeno zabija žeblje v nemočno žrtev. In Bogu hvala, da prihajajo takšna čutenja na plano, da želijo videti Luč in se soočiti s Stvarnostjo, ki nas želi osvoboditi.

In tukaj je bil tako na mestu rožni venec k Usmiljenemu Jezusu, ki nas dobesedno vabi, da se lahko sklicujemo na Jezusovo prebridko trpljenje in po njem prosimo nebeškega Očeta, da se usmili nas in vsega sveta. In usmiljenje vsi potrebujemo!

V zgibanki, ki je bila ta večer ponujena vsem, ki so jo želeli, piše med drugim tudi: V tej poslednji uri človek nima ničesar v svojo obrambo, razen mojega usmiljenja; srečen, kdor se je v življenju potapljal v studenec usmiljenja €Ś. (Dn 1075). Torej je sedaj pravi čas, da to počnemo!

Verujem, da je na današnjo nedeljo Božjega usmiljenja Jezusovo srce še prav posebej željno usmiljenje deliti v izobilju vsem, ki ga zanj prosimo.

Milena