-Cvetna nedelja - leto b

Ponižal se je in je bil pokoren do smrti, smrti na križu Flp 2, 6-11

Ne morem verjeti, da je samo še en teden do velike noči. Štirideset dni priprav na ta veliki dan kar prehitro mine. Mislim, da se mi je prvič v vseh teh letih, odkar pišem za Zvon, zgodilo, da me je Helena morala opomniti. In to me je doletelo kot pravi osebni poraz. Pa ne zaradi dejstva samega, pač pa zato, ker lepo priča o tem, kakšen je bil moj postni čas. Prava norišnica. Sicer res živimo v času, ko se mudi, ko je veliko dela in obveznosti, časa pa tako zelo malo. Ves čas se moramo odločati, za kaj ga porabiti in za kaj ne. In kar preveč zlahka se odpovemo skrbi za naše duševno zdravje in duhovni napredek. Še kako prav torej je, da nas postni čas k temu spodbudi. Vsaj naj bi nas.

A zdaj se zaključuje €Ś A imam kaj pokazati? Kakšni so rezultati, a je bil post, pa kakršenkoli je že bil (če je sploh bil), namenjen samemu sebi. A smo se čemu odpovedali zato, da bi se pred drugimi postavljali in se sploh povzdigovali: joj, kako smo mi super, predvsem pa €Ś koliko smo boljši?

No, moj post takšen ni bil, je pa res, da je bilo prav malo klasičnega posta. Pa vendar veliko razmišljanja €Ś o tolikih krivicah, s katerimi se vsak dan srečujem, o stvareh, katerim sem priča v naši družbi, o zadevah, ki po nobeni definiciji ne morejo biti proglašene za normalne, za pravilne, za pravične. Na mojo veliko žalost in razočaranje jih nemalo izhaja tudi iz krščanskih krogov, ki prehitro postanejo naduti in oblastni, s tem pa samo kažejo svojo omejenost. In tega Kristus ni učil, saj se je ponižal in bil pokoren €Ś do konca.

Vse kaže na to, da pozabljamo na bistvo, na tisto, kar je res pomembno in se ukvarjamo z obrobjem. Še vedno drži, da pri sebi to lahko spremenim, spremembe pa so nujne tudi širše €Ś in vedno bolj pri tem ubija občutek nemoči.

Julijana