V postnem času je €“ prav tako kot v adventu €“ v mnogih molitvah in spravnih obredih vedno znova govora o spreobrnjenju.

Vse lepo in prav €“ toda obrnem se lahko le takrat, če sem se pogubila ali šla v napačno smer. In to izkušnjo dobro poznam: če sem izbrala napačno pot, mi ne preostane drugega, kot da se obrnem škripaje z zobmi , se spre-obrnem, grem del poti nazaj €Ś To pa tudi pomeni, da se lahko spreobrne samo tisti, ki se je res podal na pot, odšel in sprejel nase vse tveganje neznane poti, torej je poskusil nekaj novega.

So ljudje, ki se nikoli ne premaknejo, se nikoli ne odprejo, ne tvegajo €Ś Ostajajo doma na toplem in berejo napete pustolovske romane ali gledajo televizijo €“ živijo iz druge roke, le nadomestno življenje. Vse delajo tako, kot je vedno bilo. Morda jih je bilo v življenju tako strah, da bi storili kaj narobe, da niso ničesar več storili. In prav zaradi tega živijo danes za las mimo življenja €Ś

Ulrich Schaffer je nekoč dejal: Greh je, če od samega strahu pred grehom ne živite več. To pa naj ne bi bilo pooblastilo, da lahko poljubno grešimo. To je le povabilo, da se ne bi bali živeti, da bi bili radoživi, bi znali vstati in oditi €“ tudi če s tem včasih izberemo napačno pot. Vsekakor pa ni prav, da samo iz strahu, da bi storili kaj narobe, ne storimo prav ničesar.

In s tem smo pravzaprav v bistvu tega, kar pomeni postni čas: poskusiti živeti, postati živ, se odpreti, poskrbeti za nasledstvo. Če je velika noč zmaga življenja nad smrtjo, potem so to tedni, ko Bog od nas hoče zaupanje, hoče življenje, da se odpremo in gremo na pot življenja.

Po: A. Schwarz