Evangeljski odlomek na svečnico nam predstavi dogodek, ko so dete Jezusa po takratni postavi posvetili Gospodu.

Ta dan je tudi dan posvečenega življenja, ko praznujejo vsi, ki so svoje življenje posvetili Gospodu; še posebej sestre redovnice in redovni bratje, pa tudi vsi tisti kristjani, ki so se zaobljubili, da bodo zavzeto živeli Jezusov evangelij po vzoru kakšnega svetnika oz. svetnice.

Toda mar niso tudi zakonci posvečeni? Niso se direktno zaobljubili Bogu, toda mar ne s svojim vsakdanjim življenjem, z ljubeznijo, predanostjo zakonskemu sopotniku in otrokom živo pričajo za Jezusov evangelij in za življenjske vrednote? Prav gotovo bi lahko rekli, da so tudi zakonci s tem, ko so v svojo sredo povabili Boga, postali še posebej blagoslovljeni in posvečeni.

Za trenutek se obrnimo k starčku Simeonu, ki je vse svoje življenje čakal na izpolnitev obljube, da bodo njegove oči uzrle Božjo rešitev. In tako se je tudi zgodilo, kajti Simeon je bil pravičen in bogaboječ. Dve vrednoti, ki naj bi bili prisotni tudi v krščanskem zakonu. Prva se nanaša na odnos do človeka, na pravičnost do življenjskega sopotnika, druga na odnos do Boga, biti torej bogaboječ. In če združimo ti dve vrednoti, bi ju lahko zapisali v največjo zapoved med zapovedmi: Ljubiti Boga z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem ter svojega bližnjega kakor samega sebe!

Postanimo podobni Simeonu in izpolnjujmo Jezusovo največjo zapoved, da bomo ob izteku naše zemeljske poti lahko kakor Simeon z mirnim srcem dejali: Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru.

Po: Pastoralni pogovori XXXVII.