Ne sezuvajte se. Tik pred prazničnimi dnevi smo. Danes bomo imeli verouk zunaj, nas pri vhodu usmerja katehistinja Cvetka.

Zunaj? se začudi Urh.

Si pozabil, da gremo obiskat našo gospodinjo Ančko, ki se je preselila v dom za starejše ljudi? ga skušam spomniti.

Saj res, se Urh popraska po glavi, v domu se nam bo pridružil še gospod kaplan Urban s kitaro. Peli bomo in se pogovarjali. Super bo! doda navdušeno.

Med potjo se živahno pogovarjamo. Radi gremo na obisk v bližnji dom, kjer živijo starejši in prijazni ljudje. Eni so na invalidskih vozičkih, drugi se sprehajajo s pomočjo palic, tretji hodijo počasi in previdno. Pravijo, da je treba paziti na vsak korak. Kadar se srečamo, je vedno veselo. Močno in dolgo ploskajo, če jim zapojemo, zaigramo kakšno igrico ali zaplešemo. Potem sedemo za mizo in klepetamo. O, koliko zanimivih zgodb poznajo! Ušesa nam kar žarijo od poslušanja. In potem jim zaploskamo mi, otroci.

Zarja, kje si z mislimi? me prijazno vpraša katehistinja Cvetka.

Razmišljam, kako lepo je bilo prejšnji teden v domu, ko smo prišli s šolskim zborom in smo prepevali praznične pesmi. Nekaj pesmi smo zapeli kar skupaj. Veste, veliko ljudi je jokalo od sreče, imam pred očmi babice in dedke, ki so si brisali mokra lica.

Naredili ste veliko delo, saj ste podarili svoj čas starejšim ljudem, ki se jim je življenje upočasnilo in so na trenutke osamljeni, morda celo žalostni, nas pohvali gospa Cvetka.

Po. M. Razboršek