S prvo adventno nedeljo stopamo v čas novega cerkvenega leta.

Z adventom torej začenjamo na novo. Pred nami je čas pričakovanja, hrepenenja, upanja, obljub €“ čas priprave na Jezusov prihod.

Bomo odprli svoja srca, da bo mogel priti k nam s svojo milostjo? Bomo pripravili pot, izravnali steze izmikanja in odlašanja? Bomo znižali griče prevzetnosti in ošabnosti? Bomo odstranili iz srca vsako mržnjo, nasprotovanje, hudobijo? Se bomo potrudili srečati se s samim seboj, s prijatelji, s starši, z njim, ki nam je dal življenje in nam ga vedno znova podarja?

Ali pa bomo tudi letos, kakor že toliko preteklih let, samo govorili, samo obljubljali in tako malo storili? Se bomo trudili le za izpolnitev svojih lastnih pričakovanj? Ali bomo obteženi s skrbmi tega življenja in nam bo zato zmanjkalo časa za Jezusa?

Naša ljubezen tako kmalu omaga in zaspi, naša srca se v pričakovanju hitro utrudijo, sklepi se izgubijo kot snežinka v vetru. Tudi naše upanje ni več tako trdno. Toda vse to je mogoče spremeniti. Samo odpreti moramo svoje srce in biti pripravljeni reči svoj da, ko nas Bog pokliče po ljudeh in dogodkih slehernega dne.

Z zaupanjem stopimo na pot, ki je pred nami!

Po: T. Komparetu