Ko si enkrat tu, te popolnoma prevzamejo obrazi, odnosi, življenjske situacije, ki so tako drugačne in nepredvidljive, da se počutiš popolnoma izgubljenega.

Okušaš okuse, ki so ti nepoznani, počneš stvari, ki se jih šele učiš, in včasih v glavi zaznaš blokado operacijskega sistema. Vse me kliče k temu, da spustim vse iz rok in preprosto prepustim volan Jezusu. To smo itak že nekajkrat v življenju trenirali, sedaj pa to doživljam v zadnjih vlakencih eksistence. Do dna me pretrese, ko beremo: "Kdor hoče služiti meni, naj hodi za menoj in tam, kjer sem Jaz, bo tisti, ki mi služi ..."

Tam, kjer je Jezus! Ne tam, kjer so moji projekti, finančna pomoč, tečaji za nepismene, razdeljevanje obleke, nakupovanje hrane za revne, poučevanje, krščevanje, oznanjevanje Besede ... Ne v moji glavi ali volji. Tam, kjer si Jezus danes zaželi - in je tako obupno drugače od tega, kar sem si jaz zjutraj zamislila. Kar si želi, je to, da sem praznih rok in da tem, meni tako dragim ljudem, ne dam nič drugega kot samo Jezusa Kristusa, Križanega in Vstalega. Zato si ne morem pomagati, ko se v meni prebuja neka žgoča želja po četrti zaobljubi prednostne odločitve za uboge - nočem pomagati ubogim. Hočem končno sprejeti, da sem jaz tista uboga.

Zato lahko rečem, da smo misijonarji takrat, ko si dovolimo umreti, da bi On živel - tako razumem oznanilo Besede in misijon v Kraljestvu.

"Zlata in srebra nimam, kar imam, to ti dam, v imenu ..." V misijonih sem. Kako lepo ... En velik misijonski objem vsej Sloveniji!

misijonarka Andreja Godnič

(povzeto po zapisu na blogu Misijon v perujskih Andih)