Na obisk sta prišla Urh in Luka, saj je sobota in imamo več prostega časa. Igrali smo domine, spomin, trenutno pa smo pri igri človek, ne jezi se.

Vsak čas nas bo poklical ati, da si bomo ogledali posnetek z lanskih duhovnih vaj. Poleti smo bili v Stični, kjer imajo starši duhovne vaje, za nas, otroke, pa je tudi poskrbljeno. Tri dni živimo v velikem samostanu. Naša varuhinja je katehistinja Cvetka, s katero počnemo vse mogoče stvari. Če je lepo vreme, se igramo na igrišču, kjer so igrala, starejši fantje igrajo nogomet, dekleta badminton ali odbojko. Vsako leto se pogovarjamo o kakšnem svetniku. Lani smo spoznavali svetega Frančiška, ki se je rodil v Italiji. Bil je sin bogatih staršev. Frančišek je to bogastvo razmetaval v družbi fantov, zato je bil med njimi zelo priljubljen.

Pridite, otroci, sem že pripravil, zaslišimo očetovo vabilo v dnevno sobo.

Takoj prekinemo z igro in hitro smuknemo na kavč. Ati je posnel, ko smo staršem zaigrali igro o Frančiškovem življenju. Vsi otroci smo igrali: od najmanjše Nike, ki je še v vozičku, do najstarejšega Matevža, ki je že v srednji šoli in je bil Frančišek.

Jaz sem bil berač, se ob gledanju spomni Luka, ko sva s Frančiškom menjala srajco: on je dal meni imenitno, jaz pa njemu raztrgano in umazano.

Jaz sem igrala gospo, ki je dobila blago v roke, ko ga je Frančišek razdajal ljudem na ulici, povem na glas, saj sem ponosna na svojo vlogo.

In jaz sem bil Frančiškov prijatelj Bernard, je ponosen tudi Urh. Skupaj sva hodila na zabave in sva dolgo v noč veseljačila. Ko je Frančišek doživel skrivnostne sanje, se je spremenil. Začel je moliti in premišljevati. Začel se je zanimati za bolnike, predvsem za gobavce. Postal je skromen in preprost. Ob njem sem se spreobrnil tudi jaz. Oba sva postala frančiškana, oblečena v haljo s kapuco iz trdega blaga in opasana z vrvjo.

Frančišek je bil res izjemen fant. Bogat veseljak, ki je želel postati vitez, se je spremenil v skromnega, ponižnega in ljubečega Božjega služabnika. Vidite, kaj vse dela Božja ljubezen! Dobro ste odigrali njegovo življenje. Zelo smo uživali, ko smo vas gledali, nas še enkrat pohvali ati in njegove besede potrdi dolg in močan aplavz, ki ga je na duhovnih vajah ujela kamera.

Po. M. Razboršek