Slomškova duhovna premišljevanja so kot travnik, ki spomladi ozeleni in na njem zacvetijo najrazličnejše cvetlice. Narava je v tem pogledu razsipna. Nešteto cvetlic je, a je vsaka nekaj enkratnega, edinstvenega, z lastno barvo in lepoto, pa vendar je med njimi kljub tolikšni različnosti harmonija. Na razcvetelem travniku se barve ne bijejo, med njim ni kričečega nasprotja, vse je pisano, a usklajeno, urejeno, enovito.

Tako je s krepostnim človekom. V njem ni nasprotja, nobena krepost ne izključuje druge. Kreposten človek je urejena, harmonična, enovita in skladna osebnost, v kateri ena krepost prikliče drugo, tretjo €Ś Krepostni človek je vedo dober, je plemenitega značaja. To je rezultanta vseh njegovih komponent, kreposti. Oblikovati svoj značaj, postajati vedno boljši in s tem krepostnejši, ni lahko delo. V sebi in zunaj sebe zadevamo ob številne ovire in sile, ki nravno prizadevanje zavirajo in nas potiskajo nazaj. Včasih največji nravni napor ne doseže nič drugega kakor to, da vztrajamo, da nas tok ne spodnese, da ne zapravimo tega, kar smo z veliko muko pridobili. Ker je oblikovanje značaja v dobrega, plemenitega, krepostnega človeka naša najvišja življenjska naloga, hkrati pa nekaj izredno težavnega, se je treba klesanja in brušenja osebnosti lotiti zavestno in načrtovano. Slomšek se je kot vzgojitelj tega zelo dobro zavedal, zato so njegovi zapisi in pridige dobro premišljeni. Nenehno je poudarjal, da ne smemo pozabiti, da smo nepopolni. To moramo imeti vedno pred očmi. Prav zaradi tega pa se moramo neprestano, vse do smrtni, načrtno in vztrajno izpopolnjevati, in sicer vse vidike svoje osebnosti.

Po.: dr. F. Krambergerju