Če ne drugi, zagotovo kateri od hudo bolnih ljudi še kako dobro pozna situacijo apostola Pavla, ki jo srečamo v drugem berilu 25. navadne nedelje.

Predstavlja nam namreč njegovo razklanost. Ne ve, čemu bi dal prednost: življenju ali smrti. Življenje zanj pomeni biti rodoviten v svojem delu oznanjevanja, služiti ljudem, delati za ljudi, nadaljevati Jezusovo delo, Jezusovo oznanilo ponesti po vsem svetu. Zanj bi bilo bolje, ko bi ostal živ, saj bi tako lahko pomagal skupnosti, ki ji pripada. A na drugi strani mu v ječi preti smrt, s katero si praktično že zre iz oči v oči. Zanimivo, da tudi po tej hrepeni. To namreč razume kot odhod. Odhod, ki bi mu omogočil biti povsem skupaj s Kristusom, se ponovno zliti z Jezusom. Smrt zanj ni strah vzbujajoča predstava. Nasprotno, misel nanjo ga napolnjuje z veseljem, upanjem in hrepenenjem. Vendar ne smemo pozabiti, da se je obenem pripravljen zavzemati za ljudi. Pavel tako odločitev prepušča Bogu. Zato je notranje svoboden za obe možnosti. Ni mu treba skrbeti, kako bodo sodniki odločili o njem. In če tako opazuješ svoje življenje s svobodo svetega Pavla, bo tudi tebe minil strah pred smrtjo. Skozi njegovo doživljanje ne boš zapadel v nezdravo hrepenenje po smrti. Smrt ne bo postala beg pred življenjem. Pač pa boš spoznal, za kaj v tvojem življenju pravzaprav gre. Gre za rodovitnost, za razcvet podobe, ki ti jo je podaril Bog, pa tudi za sad za ljudi.

Po: A. GrĂźnu