-25. navadna nedelja - leto a

Le da živite tako, kakor je vredno Kristusovega evangelija. (Fil. 1, 27)

Neka zgodba pravi, da je nekoč živel kralj. Ta je imel sina, ki je nosil ime po očetu. Sin je očetu ves čas delal preglavice in ga sramotil s svojim obnašanjem. Oče ga je nekoč poklical k sebi in mu dejal, da mu daje dve možnosti: lahko se tako obnaša kot se, vendar mora spremeniti svoje ime, ali pa obdrži svoje ime in nujno spremeni svoje obnašanje. Oče je namreč menil, da se nihče ne more tako sramotno obnašati in hkrati nositi njegovo ime.

Zelo zgovorna zgodba. Kako pa se kaj mi obnašamo, ki nosimo ime po našem Odrešeniku Jezusu Kristusu? Po njem nas namreč ljudje imenujejo kristjani.

Danes smo pomen imen že skoraj razvrednotili, včasih pa so ljudje vedeli, da ime ni le igra besed, temveč označuje celotnega človeka, povzema tako rekoč njegovo bistvo, to, kar človek v globini je. Torej, če se imenujemo kristjani, ne smemo pozabiti, da kadar koli naredimo nekaj lepega, s tem razveselimo Boga in s tem naredimo dobro tudi človeku in obratno. Včasih nismo vredni, da nosimo tako dragoceno ime, pa vendar nas Bog ljubi, nam odpušča in nam daje vedno novo možnost, da se lahko poboljšamo. Kristjani imamo velikansko čast in odgovornost hkrati.

Jezus je odšel k Očetu, vendar nas ni pustil same. Obljubil nam je, da bo z nami do konca sveta, nas pa pošilja na pot, da gradimo lepši svet, da v ta svet prinesemo Boga samega, da prinesemo veselo novico sočloveku, da je tudi zanj še upanje in da tudi njega Bog nežno ljubi.

Saj ni treba, da premikamo gore, le majhne kamenčke moramo opaziti. Bogu so všeč tudi majhna dejanja, pomembno je le, da jih opravimo z velikansko ljubeznijo! Kristjani smo namreč toliko, kolikor smo sposobni ljubiti €“ z ljubeznijo, kakršno nas ljubi Jezus sam. Pa nikar ne pozabimo: ko je naš Gospod odhajal s tega sveta, je apostolom naročil, naj se ljubijo med seboj, kajti po tem bodo ljudje prepoznali, da pripadajo Kristusu.

Marinka