Pridi, Zarja, nekaj se bova pogovorila, me povabi ati na kolena, kjer najraje sedim in klepetam z njim. Se še spomniš, čemu je namenjeno letošnje leto? me vpraša.

Seveda, leto dobrodelnosti je in so-so €Ś

Solidarnosti, me dopolni ati in oba se nasmejeva.

Tega ne morem pozabiti, saj smo na duhovnih vajah vsak dan vadili, kako biti dober. Imeli smo treninge kot pravi športniki. In kaj si ti dobrega storila? zanima atija.

Katehistinji Cvetki sem pomagala pripraviti prostor, kjer smo imeli srečanja. Nalepila sem plakat na steno, zložila barvice, papir in lepilo in enkrat sem okrasila Marijin oltarček.

Ponosen sem nate, ker znaš pomagati in si ob tem še vesela, me pohvali ati.

Zarja, povej mi še, če si opazila, da je tudi tebi kdo pomagal ali ti naredil kaj lepega.

Seveda sem opazila, mu takoj odgovorim, saj smo kar tekmovali med sabo v izkazovanju pozornosti in dobrih del. Veš, kaplan Urban mi je nesel kovček v sobo, ker je bil težek in sem ga komaj vlekla za sabo. Prijatelj Urh mi je večkrat pospravil čevlje, ko sem kot čebela priletela v garderobo in pozabila na red. In katehistinja Cvetka je bila kot druga mama. Vsako jutro je prišla v sobo in spletla kitke deklicam, ki smo to želele. Bile smo prave princeske, mu povem zasanjano.

Zdaj še bolj razumem tvoje navdušenje nad duhovnimi vajami, saj ste se imeli res lepo. Škoda, da ne morem z vami tudi jaz. Saj lahko greš, samo bodi pripravljen delati zastonj, mu hudomušno predlagam. Kako to misliš? me ne razume ati.

Poslušaj! Na duhovnih vajah sta bili dve gospe, ki sta nam kuhali same dobrote. Za svoje delo nista hoteli plačila. Delali sta zastonj, ker imata radi otroke in Jezusa. Ko sem to slišala, sem si rekla, da ti moram povedati, saj ti praviš, da nihče ne dela zastonj. Vidiš, pa to ne drži čisto za vse ljudi.

Res je, kot praviš, da so še ljudje, ki delajo zastonj iz ljubezni do sočloveka in Jezusa. Mogoče pa bova kdaj dobri gospodinji tudi midva z mamico, pogovor zaključi ati.

Po. M. Razboršek