-7. velikonočna nedelja - leto a

Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo€ŚBoga. Jn 17,3

Še nikoli nismo bili tako odmaknjeni od smrti, kot smo sedaj. Včasih so ljudje umirali doma, v krogu domačih, ki so bdeli z njimi in zanje molili. V hišo so prihajali sosedje, znanci, prijatelji. Umrli je bil do tri dni doma, nato pa so ga v pogrebnem sprevodu (peš!) pospremili do najbližje cerkve oziroma pokopališča. Danes večina ljudi umira v bolnišnicah, domovih za ostarele ipd., za pogreb pa poskrbi pogrebno podjetje. Tako svojci z umrlim nimajo nobenega stika, razen uro ali dve pred pogrebom. Ja, smrt je pač neprijetna stvar in zato bežimo čim dalje od nje.

Vendar je smrt edina stvar v našem življenju, ki nas bo zagotovo doletela. Z njo se bo moral srečati vsak sam, se soočiti z njo in jo sprejeti. Ker pa se večina ljudi boji, da se s smrtjo vse konča, se zelo bojijo bolezni in staranja. Tako poznam zelo malo ljudi, ki so se sprijaznili s smrtjo. Torej se naša vera konča pri smrti? Ali nam ni Bog poslal svojega Sina, ki nam je dokazal, da lahko z vero vanj premagamo tudi smrt? Smo glede tega še vedno nejeverni Tomaži? Še vedno ne dojamemo odrešenja velike noči? Prepevamo velikonočne pesmi samo z ustnicami in ne s srcem?

Nekdo (mlad človek!) mi je nekoč rekel, da komaj čaka, da bo umrl, da se bo lahko srečal z Jezusom iz obličja v obličje. Ta izjava je verjetno za marsikoga čudna, za vernega pa pomeni potrditev njegove vere.

Če res verujemo, spoznavamo Boga, njegovo moč, usmiljenje in ljubezen; verujemo v večno življenje in se spoprijateljimo tudi s smrtjo.

Valerija