Vnebohod Jezusa Kristusa kot prehod iz enega poveličanega stanja v drugo nas uvaja v pojmovanje nebes kot končnega in večnega stanja tudi za vsakega človeka.

Jezusu ni bilo treba oditi nekam drugam, da je prešel k Očetu, torej v nebesa, ampak je samo spremenil način obstajanja.

Iz tega izhaja spoznanje, da nebesa niso nikakršen kraj, prostor, nekje nad oblaki ali kjer koli drugje. Razne novodobske predstave govorijo o še neznanih planetih, kjer bi naj bivali posamezniki, ki so dosegli višjo stopnjo zavedanja in ki občasno prihajajo kot avatarji k nam na zemljo, da bi tudi nam pomagali priti tja.

Za kristjane niso nebesa nekje drugje, ampak so predvsem v novem stanju, ki predpostavlja novo razmerje z Bogom, razmerje in komunikacijo, ki je glede na sedanjo izkušnjo veliko bolj neposredna, popolnejša in do konca osrečujoča.

Sveto pismo govori s slikovitim jezikom o gledanju Boga iz obličja v obličje, o vrnitvi v Očetovo hišo, do katere človek nima dostopa s svojim naravnimi sposobnostmi. Zato je Kristusov vnebohod odprl vrata k Očetu. Kristusova človeška narava, ki je prva dosegla to novo stanje za človeka, je postala vrata k Očetu in nihče ne more k Očetu, razen skozi ta vrata.

Na neki način bi lahko rekli, da so se, ko je Jezusova človeška narava kot prva vzpostavila takšen nov stik z Očetom, za človeka vzpostavila nebesa kot novo in končno obstajanje poveličane človeške narave. To stanje, katerega vsebina je predvsem novi način človekovega doživljanja Boga in posledično tudi vsega drugega, je čist Božji dar, ki si ga z ničimer ne moremo zaslužiti. Lahko ga le sprejmemo.

Po: dr. M. Turnšku