Podoba Kristusa dobrega pastirja je osvojila srca kristjanov, preko nje je vstopil tudi v svet umetnosti.

Njegove najstarejše podobe, ki jih najdemo v katakombah in na sarkofagih, ga predstavljajo v pastirskem oblačilu, z izgubljeno ovco okoli ramen. Če hočemo razumeti pomen, ki ga ima v Svetem pismu pastir, se moramo opreti na zgodovino. Izrael je bil na začetku nomadsko pastirsko ljudstvo. Puščavski beduini nam danes nakazujejo, kakšno je bilo nekoč življenje izraelskih plemen. V takšni družbi odnos me pastirjem in čredo ni bil le ekonomske narave, ki temelji na koristnosti. Med pastirjem in čredo se razvije skoraj oseben odnos, ko dneve in dneve preživijo skupaj na samotnih krajih, kjer ne srečaš žive duše. Pastir sčasoma spozna vsako ovco posebej in ovca prepozna in razlikuje med mnogimi glas pastirja, ki se pogosto pogovarja s svojimi ovcami.

Enakovredna podoba, ki pa nam je bliže, bi bila lahko podoba mame, ki sedi v parku in plete, medtem ko z robom očesa pozorno pazi na svojega otroka, ki se igra in teka, vsak trenutek pripravljena, da se odzove na najmanjšo nevarnost.

To nam pojasni, zakaj je Bog uporabil ta simbol, da bi izrazil svoj odnos s človeštvom.

Zame €“ in mislim, da za mnoge €“ besede o dobrem pastirju, ki poišče izgubljeno ovco, ranjeno obveže, utrujeno vzame v naročje, niso le lepa proza, ampak življenjska izkušnja. Kolikokrat sem bil ranjen, ne le telesno, ampak v duši, pa ne po krivdi drugih, ampak po lastni krivdi in sem občutil, kako me Kristus ljubeče sprejema, ozdravlja in spet postavi na noge! Evangelij o dobrem pastirju razumemo bolj, če ga živimo, kot pa če zgolj prisluhnemo razlagi €Ś

Po: R. Cantalamessa