-2. velikonočna - bela - nedelja - praznik Božjega usmiljenja

"Mir vam bodi." Jn 20, 21

V duhu polpreteklih praznikov se sprašujem, kakšno bi bilo naše praznovanje, če bi bili med tistimi, ki so videli vstalega Gospoda; če bi nas doletela čast, da bi se nam prikazal Jezus in rekel: Mir vam bodi.

Leta nazaj sem se spraševala, zakaj so prazniki samo še tradicija, zakaj gre samo še za folkloro, za bolj ali manj všečne običaje. Bilo je moteče, predvsem zato, ker je bilo v vsem tem videti zelo malo vere. Danes pa €Ś se je moj pogled na stvar očitno še poslabšal. Še tega, kar me je včasih motilo, ni več. Nič ni več sveto, še predniki in njihove navade več ne. Prazniki so vedno bolj brez vsebine. Pomembno seveda je, da so, da ni ne šole ne službe, da lahko čim prej spakiramo in hitro kam gremo, ker je nujno izkoristiti vsak trenutek. In to čim bolje, polno, na cesti, v vrvežu, ob znamenitostih in parkih €Ś Le sami s seboj in svojimi mislimi nikar; in raje ne v miru znotraj družine!

A ni nekaj najlepšega v miru z najbližjimi se pripraviti na praznike, skupaj praznovati, se veseliti ob dejstvu, da smo lahko skupaj, ter se navduševati ob življenju samem, ki kljub vsemu je največji dar? In praznik je v tem, da smo čisto preprosto prosti, odvezani ali če hočete prazni vseh ostalih stvari in skrbi, ki nam krojijo vsakdanjik. Brez planiranja in hitenja, da se duša in telo spočijeta, da se duh obnovi, pa četudi nismo videli. In potem si lahko rečemo: Blagor nam, nismo videli, pa vendar verujemo.

Julijana