Upanje je strto, veselje je minilo, žalost preplavlja srce, smrt je pred vrati.

Človek več ne ve, kam naj se obrne, pot je izgubljena, nima več nobenega zaupanja, tudi ne v Boga. Čuti se obdanega od temine kot v globokem rovu črne teme; ne upa si več iskati izhoda: to je noč! Kristusovi prijatelji doživljajo tako noč!

Toda glej, majhen, izgubljen pramen luči na obzorju. Čisto droben! Samo majhna, trepetajoča svetloba. Čisto krhka. Toda noč že mineva. Počasi se veča omahljiva svetloba in se širi naprej, mrak se mora dokončno umakniti. Človek bi rekel: Boj! Končno se povsod razširi svetloba: obliva obraze in sega v srce. To je dan. Za apostole tisto jutro vstaja svetel dan!

In dan po soboti, prvi dan v tednu, je postal tudi za nas kristjane Gospodov dan, nedelja, dan vstalega Jezus Kristusa. Veselimo se €“ praznujmo!

Vir: Glasnik veselega oznanila