Kot pravi človek, torej ne okrnjeni in tudi ne nad-človek, je Jezus živel, doživljal in čutil povsem enako kot vsi ljudje.

Ob prebiranju evangelijev moremo zaznati tudi njegov povsem človeški lik, tudi njegovo čustveno doživljanje. Morda bi si želeli celo več podrobnosti. A že to, da je ob Lazarjevem grobu jokal, da se je nenazadnje na svatbi v galilejski Kani veselil, ali da je sočustvoval z materjo, ki ji je umrl sin, €Ś in da se je v nekem trenutku razveselil v duhu, nam zadošča, da moremo z gotovostjo sklepati, da so bila njegova čustva povsem in v celoti človeška čustva. Ni mu bilo tuje nobeno človeško doživljanje, doživljal je tako pozitivna kot negativna čustva. Tako je tudi kot Bog postal solidaren z vsakim človeškim doživljanjem, nobeno mu ni tuje: znal se je smejati in jokati, čutil je privlačnost in odpor €Ś

Ker pa je bil Kristus hkrati tudi Bog, lahko sklepamo, da je skozi človeška čustva v njem sijala Božja ljubezen. V njem se je Bog približal človeku tudi na človeško čustveni način. Tudi to sodi k prepričanju, da je v Kristusu Bog postal nam podoben v vsem, razen v grehu. Ker si ne moremo predstavljati, da bi v tem sobivanju Božja narava kakorkoli okrnila človeško, lahko samo sklepamo, da je vse, kar je bilo človeškega v Jezusu, prav zaradi te osebne povezave z Božjo naravo delovalo v vsej možni polnosti. Preprosto bi lahko rekli, da je Jezusovo čustveno življenje bilo najbolj prečiščeno in zato tudi najbolj pretanjeno človeško čustveno dojemanje. V njem so čustva delovala tako, kot naj bi v vsakem človeku po Božji zamisli, seveda če posledice greha ne bi ovirale tega delovanja.

Po: dr. M. Turnšku