nič mi ne manjka. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita. Ps 23,1.4

Starozavezni psalmi spadajo med bisere svetovne literature. V teh starodavnih hvalnicah in žalostinkah utripa življenje izraelskega ljudstva v stoletjih pred Kristusom. Spremljali so verujočega človeka v veselih in žalostnih dneh in mu iz zemeljske majhnosti odpirali okna v svet Boga, v svet večnosti. Molil jih je Jezus in tudi umiral je z besedo psalmov na ustnicah. Zato so za kristjane nekaj svetega, so Božja beseda. Cerkev je psalme sprejela v svoje bogoslužje. Kdor je kdaj obiskal kak samostan, ve, s kakšnim spoštovanjem jih menihi in redovniki že stoletja prepevajo po skrivnostnih, starih melodijah.

Ob enem teh psalmov se ustavlja današnja izbrana Božja beseda. Kdo bi mogel prešteti, koliko ljudem so vrstice tega psalma vlivale zaupanje v Boga in njegovo ljubeče varstvo, ki človeka spremlja tudi v najtemnejše globeli življenja. Ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj. Čeprav smo danes na vse strani zavarovani, proti vsem mogočim neprilikam, to ne prežene nekega globokega strahu pred prihodnostjo. Tega nas ne rešijo horoskop, vedeževanje in astrologija, nasprotno, pogosto te reči ravno povzročajo skoraj paničen strah.

Tudi človek, ki živi ob nas ali z nami, je večkrat enako negotov kot mi. Samo nekdo, ki mu moreš reči Ti, večni človekov Ti, o katerem vem, da ima v rokah vse vzvode tega sveta, more pregnati moj strah. Spoznanje, da me Bog pozna in ljubi, je zadnji in najtrdnejši temelj upanja in zaupanja.

Po: B. Dolencu