-4.postna nedelja - leto a

Kako so se ti torej oči odprle? Šel sem tja, se umil in spregledal. Jn 9,10.11b

Te dni, ko je res že čutiti pomlad, ko bodo večerne maše spet ob 19-ih, se nekako spominjam svojega prvega svetega obhajila, spominjam pa se tudi, kako nas je bilo strah, ko smo morali še pred tem opraviti sveto spoved. Strah nas je bilo, da bomo pozabili, kako to gre, in po drugi strani sram, kaj si bo o naših grehih mislil gospod župnik.

Ko berem Janezovo poročilo o sleporojenem, ki ga Jezus pošilja k vodnjaku Siloa, naj gre in se tam umije, čutim, da tako pošilja tudi mene. A strah je sedaj nekoliko drugačen kot pred leti. Je strah, da bi sama v sebi odkrila farizeja, ki misli, da ljubi Boga, a je njegova ljubezen prazna. Toda sleporojeni je spregledal, ker je veroval Jezusovemu naročilu in šel. Želja, da bi spet jasno videla, postane močnejša od strahu. Vem tudi, da me ne moreš ozdraviti, Jezus, če ti svobodno ne povem, kaj me boli.

Verjamem, da mnogi od vas v teh postnih dneh na takšen ali drugačen način čistite svoja srca, da je v njih vedno več prostora za Jezusa, za ljubezen. Verjamem, da vidite €Ś Da vidite, v kakšno umazanijo zapadamo ljudje, če se pravočasno ne umijemo. Mediji nam poročajo, kako ljudje pobijajo lastne otroke, bolestni, slepi koljejo lastne družine €Ś

Doklej, Gospod? sprašuje prerok Izaija, ko gleda izprijeno ljudstvo, ki se ne odzove na Gospodova opozorila. Zares, hvaležni smo lahko, da še znamo slišati, da še imamo odprte oči za stiske pa tudi za lepoto našega življenja.

Pomislimo, ali bi slepi mogli videti bujno pomlad, smeh svojih ljubljenih, žalost in veselje €Ś

Katja