-2. postna nedelja - leto a

Gospod je rekel Abramu: Pojdi iz svoje dežele in od svoje rodovine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo pokažem. 1 Mz 12, 1

V očetovi hiši, doma, bi se naj počutili dobro. Počutili varno, sprejeto. Dežela je poznana, v bližini so sorodniki in prijatelji. Ampak Gospod pričakuje od Abrama, da vse to pusti za seboj; da pozabi na vse, kar je ustvaril on ali njegovi predniki; da pozabi na vse ugodje sedanjosti in gre v neznano.

Veliko zaupanja je potrebnega za takšno tvegano početje. Zapustiti lasten dom in se podati na pot v neznano deželo - brez nezgodnih, rizičnih in drugih turističnih zavarovanj, ki jih dandanes lahko sklenemo za pot v tujino. Brez vnaprejšnjega zagotovila, da bomo v drugi deželi imeli zaposlitev z dobrim dohodkom ali da nas bodo prijazno sprejeli, da bomo imeli streho nad glavo, z internetnim priključkom in satelitsko televizijo, da ne bo težav s pitno vodo. Gotovo bi danes mnogi rekli, da je zelo neodgovorno pustiti vse, kar imamo, in se z družino podati v neznano €“ slediti Gospodovim besedam.

Ampak prav to Gospod pričakuje od mene v tem postu. Da mu bom sledil - Njegovim besedam in Jezusovemu vzgledu. Da se odpovem lagodju, ki mi ga današnji svet ponuja. Da se ne skrivam v obzidju varnega doma, kjer imam vsega dovolj, ampak pogledam tudi naokrog, v druge dežele. Kaj lahko jaz, tukaj, iz svoje dežele prinesem ali dam tja, kjer ni tako varno, kjer ni vsega v izobilju? Da nisem malodušen do vsega! Vsakodnevne novice, povezane z vojnami, naravnimi nesrečami, mi dajejo mnogo spodbude za aktivnosti. Gospod pa me po Božji besedi vabi, da mu zaupam, mu sledim, se ne skrivam in se mu dam na razpolago za poseben načrt, ki ga ima zame.

Matej