Gospod kaplan, Nejc se je v šoli norčeval iz našega sošolca Jožija, je pri uri verouka zatožila Špela.

Saj se nisem, se je branil Nejc. Ja, pa si se! Govoril si mu, da je Jožek, mali možek! In si ga posnemal, kako hodi! Veste, gospod kaplan, Joži je res majhen in še invalid je, težko se uči, zato res ni lepo, da se drugi iz njega norčujejo, je dejala Špela.

No, no, otroci, nikar se ne prepirajte, jih je miril kaplan. Nejc, to pa res ni bilo prav, kar si naredil. Iz nikogar se ne smemo norčevati, zlasti ne iz tistih, ki so kakor koli prizadeti. Vrednost človeka ni v zunanji lepoti, moči ali nadarjenosti, človeka naredi velikega to, kar nosi v svojem srcu. Človekova notranjost je vredna več, kakor tisto, kar se vidi na zunaj, je veroučence učil kaplan.

Vzemimo si danes za primer vzor svetega Jožefa, je predlagal. A tistega, ki je bil Jezusov oče, je pohitela Simona. Saj ni bil Jezusov oče, ampak njegov varuh, jo je popravil Luka. Res je, sveti Jožef je bil Jezusov varuh ali, kot rečemo, krušni oče, po drugi strani pa je pred ljudmi veljal za pravega Jezusovega očeta, je pojasnjeval Marko.

Zakaj pa je o svetem Jožefu v Svetem pismu tako malo napisanega? je zanimalo Mateja.

O njem imamo resnično zelo malo zapisanega. Nobene njegove besede ne poznamo. Pred ljudmi sveti Jožef res ni veliko pomenil, bil pa je velik pred Bogom! Vemo, da je Jožef skrbno in vestno izpolnil vse, kar mu je Bog naročil: vzgajal je mladega Jezusa, obvaroval ga je pred Herodom in preganjalci, ko so mu stregli po življenju, poskrbel je za njegovo izobrazbo, s svojim delom je skrbel, da je Sveta družina imela pogoje za dostojno življenje. Skratka, v vsem in vedno je bil poslušen Bogu in vestno je izpolnil vse Božje načrte. Prav zaradi takega zglednega življenja je pri kristjanih zelo priljubljen svetnik in ga mnogi častijo kot svojega nebeškega zavetnika in nosijo tudi njegovo ime. Sveti Jožef je kot družinski oče tudi zavetnik krščanskih družin.

Po. M. Strašek Januš