Naša radovedna Urška postavlja vedno takšna vprašanja, da ji je treba temeljito odgovarjati. Ko zmoli večerno molitev, vpraša: Mami, zakaj pri maši gorijo sveče?

Ja, zakaj si se prav zdaj na to spomnila? Bi rada, da tudi doma molimo ob prižgani svečki? jo je najprej vprašala mami, ki je ob praznikih rada prižgala svečko na družinski mizi. Otrokom pa ni pustila, da bi prižigali svečke v sobi, saj bi nanje lahko pozabili in bi bilo lahko še kaj hudo narobe.

Urška je to dobro vedela, mami pa je razložila, da je danes videla, kako je stric Pavle, ki je župnik v domači fari, pripeljal steklenice s tekočim voskom. Vedela je že, da imajo v cerkvi namesto navadnih debelih sveč takšne steklene, v katere se samo naliva vosek. Od daleč pa so čisto podobne navadnim €“ samo nikoli ne zgorijo.

Vidiš, mami, te sveče so čudne. Prave so veliko lepše! Zato mi je najbolj všeč tista velika velikonočna sveča €“ ta pa je vedno prava, to mi je povedal stric. Ampak zakaj jih v cerkvi vedno prižigamo? je ponovno vprašala Urška.

In mami ji je začela pripovedovati o pomenu luči, ki je podoba Jezusa, saj je rekel: Jaz sem luč sveta €Ś - in kakor se je Jezus daroval za nas, se moramo tudi mi darovati za druge. Tudi pri vsaki sveti maši se Jezus daruje za nas, mi pa polagamo svoj dar na oltar €“ zato med mašo na oltarju gorita dve sveči €Ś Prav zaradi tega jih tam vedno znova prižigamo.

Ampak če ne verjameš v Jezusa, zastonj prižigaš svečke. Stric mi je rekel, da prava svečka gori v našem srcu €Ś se je spomnila Urška.

Presenečena mama je pokrižala svojo deklico in ji rekla: Kako prav imaš! Nič ne pomaga tisoče lučk, če ni luči v našem srcu. Le čuvaj to lučko v sebi!

In Urška je že pol v spanju rekla: Tako bom v sebi nosila večno lučko, takšno, ki vedno gori Jezusu pred oltarjem.

Majda Strašek Januš