-2. nedelja po Božiču - leto a

Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem. Jn 1,18

Takole evangelist Janez v uvodnih besedah svojega evangelija poda resnico o Jezusu Kristusu, pravemu Bogu in pravemu človeku.

Vse od začetkov krščanstva so se namreč veliki teologi tedanjega časa spraševali in prepirali o tem, kako je mogoče Jezusu priznati tako božjo kot človeško naravo. Gotovo ste tudi sami že kdaj poskušali razložiti kako je mogoče, da kristjani verujemo v enega Boga v treh osebah, morda otroku ali nevernemu prijatelju, znancu, sorodniku€Ś Kako? Kako ste sami začutili in doumeli to skrivnost? Kdo je zame Bog Oče, kdo edinorojeni Sin?

Apostol Pavel v pismu Efežanom čudovito dopolni Janezovo razlago: Slišal sem o tem, kako verujete v Gospoda Jezusa in kako ljubite vse svete. Dodaja, da v molitvi prosi, da bi jim Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa dal duha modrosti in razodetja, da bi ga resnično spoznali. Pavel nas uči iz lastne izkušnje, saj tudi sam ni spoznal Boga v Kristusu, dokler se Vstali ni dotaknil njegovega srca, njegovih oči.

Najbrž ga situacija današnjega človeka sploh ne bi presenetila: tu se v praznovanju in veselju spominjamo rojstva Jezusa Kristusa, tam ob istem času ljudje v imenu vere in Boga ubijajo, izkoriščajo, mučijo in žalostijo drug drugega. Prav o tem nam govori evangelist Janez, ko govori o luči življenja, ki je tema ni sprejela. Kako težko je bilo sprejeti majhno nebogljeno dete iz revne družine kot Boga in odrešenika €Ś

Tako nam je Nebeški Oče najbolj jasno pokazal, da smo njegovi otroci, rojeni v jaslih božje ljubezni. Njegovo obličje ostaja čudovita skrivnost, kakor je tudi človek sam sebi vedno znova skrivnost, na poti iskanja resnice o sebi. Toda po Jezusu Kristusu je prišla resnica in milost, pravi evangelist Janez. Resnica o človeku in milost po kateri jo moremo spoznati. Resnica, zaradi katere smo vedno bolj božji in tako vedno bolj ljudje.

Katja