-32. navadna nedelja - zahvalna - leto C

Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih €Ś Mt 20, 38

Prav nič nenavadnega ni, da sem se ustavila ob zgornjih besedah iz evangelija. Ni še minil teden dni, ko smo se spominjali naših rajnih. In današnja nedelja nas nagovarja k hvaležnosti; kako naj torej to dvoje povežemo?

Včasih se sprašujem, zakaj sploh potrebujemo praznike. Ali res samo zato, da nam pač ni treba iti v šolo ali v službo? Ali morda zato, da smo dan ali dva pred praznikom kakor v transu, ker še nismo uspeli priti do trgovine in nabaviti vsega, kar bi nam lahko (ali pa tudi ne) prišlo prav? Ali res potrebujemo na koledarju zapisane praznike, ki nam naj zapovejo, da se moramo spomniti na umrle, ali pa da moramo biti hvaležni?! Če je pa tako, potem smo res čudni.

Ne bi smelo biti težko spomniti se na ljudi, ki so mi bili blizu, ki so me imeli radi, ki so vplivali na moje življenje €Ś Prav tako bi moralo biti skorajda samoumevno, da se jim za vse to izkazuje hvaležnost - skozi vse leto, ne samo na dan vseh svetih oziroma ob dnevu spomina na mrtve ali samo na zahvalno nedeljo.

Ne gre pa zanemariti dejstva, da nas vsak praznik posebej nagovarja in obenem opominja, da v obilici hitenja, dela in obveznosti vendarle ne bi pozabili €Ś na vse tisto, kar je prav, kar se spodobi, kar je primerno. In gotovo sem spada hvaležnost €Ś za toliko stvari, tudi za to, da je naš Bog Bog živih, Bog življenja. In prav zato se lahko tudi mi navdušujemo nad življenjem in vsem tistim, kar nam prinese, saj vendar vemo, da nam ne bo naloženo več, kakor zmoremo.

Julijana