Še dan nas loči do prvega novembra. V teh dneh poslušamo v vseh medijih o smrti in o vsem okorog nje, potem pa bomo spet eno leto živeli tako, kot da je ta tema izven našega življenja.

No, seveda ne vsi. Prav gotovo ne tisti, ki se bodo morali v svojem osebnem življenju spoprijemati z vprašanjem življenja in smrti.

Pred kratkim je umrla gospa, stara skoraj sto let. Zadnja leta je nepokretna in dementna preživela v postelji. Mož, deset let mlajši od nje, jo je s pomočjo drugih oskrboval z neverjetno pozornostjo. Smrt je sprejel kot pravo odrešitev. Takole je rekel:"Več kot šestdeset let sva preživela skupaj in rada sva se imela. Veliko sva skupaj doživela, lepega in težkega. V tem trenutku me preveva samo velika hvaležnost."

Imela sta veliko prijateljev in znancev in ti so njeno smrt komentirali zelo različno. Nekateri tako, kot mož, nekateri pa tako kot znanka, ki je ob smrt zatrjevala: "Strašno, strašno, da je morala umreti." Res ne vem, kaj je tako strašno, če moraš pri sto letih umreti. Poleg tega pa človeku, ki ga imaš rad, ne bi privoščil, da bi moral še dolgo živeti tako nepokreten in dementen. Hvaležnost je tu veliko bolj na mestu. Samo nekateri ljudje še vedno mislijo, da si morajo ob vsaki smrti nadeti masko žalovanja. Verjetno maske hvaležnosti sploh ne poznajo.

Ko se bomo v teh dneh sprehajali po grobovih, ne pozabimo na hvaležnost. Morda nam bo uspelo, da bo hvaležnost močnejša od žalosti.