Misijonska nedelja v ljudeh vzbudi različne občutke. Tu je ponos, da okoli devetdeset slovenskih misijonarjev deluje na vseh koncih sveta in pomaga najbolj pozabljenim in zapuščenim ljudem.

Navdušenje, da naši misijonarji pomagajo ljudem ne samo kot začasni delavci, ampak skupaj z njimi v boju proti revščini, boleznim, nepismenosti in še kaj bi lahko našteli. So pa tudi drugi, ki imajo predsodke, ker premalo poznajo delo misijonarjev. Verjetno si marsikdo postavlja vprašanje, zakaj misijoni. Mar je to danes še potrebno?

V svetu zagledanosti v samega sebe, v svetu, kjer smo polni skrbi zase, je silno potrebna zavest, da odpremo svoje srce in pomagamo ljudem, ki nas potrebujejo. Božja ljubezen deluje prek kristjanov tudi danes, misijonska nedelja pa je priložnost, da se tega še bolj zavedamo. Okoli devetdeset slovenskih misijonarjev deluje po vsem svetu. Slovensko dobroto in sadove njihovega dela je moč videti v deželah Afrike, Azije, Južne in Severne Amerike pa tudi v Evropi.

Veliko je raznih mednarodnih organizacij, ki delujejo v teh deželah. Še vedno mi odmeva v ušesih stavek iz pogovora z mednarodno organizacijo, ki ga je ob naravni katastrofi zapisal eden izmed misijonarjev. Ko so jih misijonarji prosili za pomoč so najprej povedali, da pomagajo tam, do koder pelje cesta. Ob poznavanju dela misijonarjev pa vemo, da se delo misijonarjev ne konča tam, kjer se konča lepa in dobra cesta, temveč skušajo pomagati vsakemu človeku, tudi tistemu, ki živi na koncu blatne poti.

Veliko je raznih organizacij, ki zbirajo denar za pomoč ljudem po svetu. Včasih se pojavi tudi dvom, ali denar res pride do tistih ljudi, ki potrebujejo pomoč. Zagotovo so misijonarji tisti, ki z darovi ljudi skušajo pomagati, kjer je le mogoče. Na področju zdravstva, izobraževanja, ohranjanja kulture, ekologije in še kje drugje.

In kar je prav, da vemo: misijonarji so misijonarji za vse življenje. Ne gredo samo za nekaj časa, gredo v misijonske dežele in tam ostanejo, dokler jim zdravje dopušča. Misijonarji odhajajo zaradi tega, ker so v sebi začutili božjo ljubezen, ker so v sebi začutili, da ima Bog rad človeka. In to ljubezen skušajo prinašati tja, kamor so poslani. Prav je, da jih pri tem podpiramo duhovno in gmotno. Če smo tudi mi v svojem življenju zaslutili, Bog me ima res rad, bomo pomagali tistim, ki bi radi to ljubezen, to božjo dobroto prenesli po vsem svetu.

Morda pa je tudi misijonska nedelja priložnost, da se nas ta božja dobrota dotakne.

S. K.