-30. navadna nedelja - misijonska - leto C

Jaz se namreč že darujem €Ś 2 Tim 4, 6

Blagor nam, če bomo ob koncu življenja, ko nas bo Gospod poklical k sebi, lahko z vso iskrenostjo rekli: Dober boj sem izbojeval, tek dokončal in vero ohranil. Odslej je namreč zame pripravljen venec pravice, ki mi ga bo dal tisti dan Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki z ljubeznijo pričakujejo njegov prihod.

Življenje na tem svetu je zavito v tisočero skrivnosti, kar je naravnost čudovito, le da se pri tem navadno hitro pojavi problem, saj prav ta simpatična skrivnostnost našega Očeta od človeka zahteva velikansko zaupanje in očitno naš ljubeči Gospod želi, da mu zaupamo €“ vedno in takrat, ko je najbolj skrivnosten, še najbolj.

Lahko se zgodi, da nam načrti spolzijo iz rok, da mogoče ni tako, kot smo si predstavljali ali želeli, da se nam ne zdi prav, da se je nekaj zgodilo, ali se nam še dogaja, da smo naredili vse, da bi se izšlo drugače in da bi po naši človeški logiki preprosto moralo biti drugače. Vendar pa naš Bog ostaja skrivnosten in prosi €“ nas, mala bitja, ustvarjena v njegovi ljubezni €“ da mu zaupamo.

Zaupanje pa nujno terja ljubezen. Človek zaupa samo tistemu, ki ga zmore nositi tudi v svojem srcu €“ ki ga ima vsaj malo rad. Vse se torej konča pri bistvenem. Ko bomo prestopili prag večnosti, bo pomembno samo eno: koliko ljubezni bomo prinesli s seboj €“ in imeli je bomo toliko, kolikor smo si je drznili živeti na zemlji €“ vsak na svoj, unikaten, čudovit način.

Morda naše ljubezni ne živimo vedno tako, kot drugi mislijo, da bi jo morali, a živimo jo tako, kakor smo sami prepričani, da je najbolj prav, oziroma kakor sami najbolje zmoremo. In ne pozabimo, da naš dragi Bog ne spregleda našega truda in niti enega samega dejanja, v katerega smo položili svoje srce!

Marinka