Če prosimo Boga, da stori nekaj za nas, potem se pač zavedamo, da tega ne moremo storiti sami, z lastnimi močmi.

Nesmiselno bi bilo moliti, naj Bog potolaži našega osamljenega soseda, če mi nismo pripravljeni, da ga obiščemo. Ne moremo pričakovati, da bo Bog čudežno ozdravil navadno rano, ko potrebuje samo obliž.

Pa ne gre samo za to, da bi bile te stvari premajhne ali preveč preproste, da bi z njimi nadlegovali Boga; gre za to, da vse te zadeve lahko rešimo z lastnimi močmi.

Prav in primerno je, da v molitev vključimo navadne zadeve, celo take, o katerih ljudje mislijo, da so nepomembne in v katerih dejansko potrebujemo Božjo pomoč; npr. povsem na mestu bi bilo, če Boga prosimo, naj nam pomaga premagati plašnost, ko se bližamo osamljenemu človeku v sosednji hiši.

Po: D. Winterju