Samo dve ljubezni sta, Gospod, Ljubezen do sebe ter ljubezen do tebe in drugih, in vsakokrat, ko ljubim sebe, je nekaj ljubezni manj zate in za druge.

To uhajanje ljubezni je izguba ljubezni, kajti ljubezen je ustvarjena za to, da gre ven iz mene in poleti k drugim. Vsakokrat, ko ostane pri meni, zbledi, trohni, umira. Ljubezen do sebe, Gospod, je strup, ki ga vsak dan zauživam; ljubezen do sebe boža moje čute in krade hrano na mizi drugih; ljubezen do sebe izbira in izbiro vsiljuje prijatelju; ljubezen do sebe me oblači in lišpa, hoče, da bi blestel in zasenčil druge; ljubezen do sebe me pomiluje in se ne zmeni za trpljenje drugih; ljubezen do sebe mi pravi, da sem kreposten in me ima za dobrega človeka; ljubezen do sebe me vabi, naj služim denarce, naj jih potrošim po mili volji; ljubezen do sebe mi svetuje, naj dam kaj malega revežem, da uspavam svojo vest in potem živim v miru; ljubezen do sebe mi obuje copate in me posadi v naslanjač; ljubezen do sebe je zadovoljna z menoj in sladko me uspava.

Najbolj hudo, Gospod, pa je to, da je ljubezen do sebe ukradena ljubezen. Namenjena je bila drugim, ki bi jo potrebovali, da bi živeli, jaz pa sem obrnil njeno smer. Tako ljubezen do sebe ustvarja človeško trpljenje, tako ljubezen do samih sebe ustvarja človeško bedo, vse človeške bede, vse človeško trpljenje.