Svetnik je tisti, ki je sam sebe uresničil na čisto svojstven način po Božjem daru in po svojem osebnem prizadevanju za vero, upanje in ljubezen do Boga in do bližnjega.

Ob teh treh teoloških krepostih, ki jih je bl. škof Slomšek imenoval tri sestre, tri vodnice našega življenja, in ki so temelj vsega krščanskega ter svetniškega življenja, se je popolnoma posvetil Bogu in bližnjemu. Z njimi je bil vedno na strani Boga in človeka. Življenjepisec Fr. Kovačič je zapisal: Iz Slomška, njegovih besed, govorjenjih ali pisanih, diha pristna vera in upanje, najbolj pa ljubezen do Boga in iz nje izvirajoča želja: dvigniti svoje ljudstvo in ga privesti k Bogu.

Prav to je rdeča nit njegove duhovnosti in svetniške osebnosti. Zato si je izbral za svoje škofovsko načelo besede sv. Ignacija Lojolskega.: Vse v večjo čast Božjo in zveličanje duš. To mu je bilo vodilo kot duhovniku in škofu: Boga k človeku in človeka k Bogu!

Drugo, kar opazimo pri Slomšku in kar izvira iz njegove vere, upanja in ljubezni, je čudovita skladnost med besedami n dejanji. Harmonija osebnosti! Če beremo njegove spise, pridige, vzgojne sestavke, pesmi, takoj začutimo, da to ni samo naučeno, lepo sestavljeno in povedano, temveč prihaja iz globine njegovega srca, je izraz osebnega doživetja. Za besedami je njegovo življenje, on sam.

Tretje, kar je izviralo iz teh treh temeljev (vere, upanja, ljubezni), je gotovost ali prepričanje v zmago dobrega nad zlom, zmago milosti nad grehom, pravice nad krivico. To mu je dajalo pogum, da se je lotil tudi nadčloveških naporov. Naj je šlo za njegovo osebno stvar ali za versko prenovo škofije po tistem mrzlem janzenizmu in togem jožefinizmu, naj je šlo za njegove velike pastoralne poteze (uvedba ljudskih misijonov, duhovnih vaj za duhovnike in razne stanove, vzgoja družine in mladine), naj je šlo za edinost kristjanov ali za njegovo največje zgodovinsko delo (prestavitev škofijskega sedeža v Maribor), naj je šlo za narodnostno vprašanje in slovensko besedo, vedno ga je spremljalo prepričanje v uspeh.

Zato je v njegovem življenju vedno prisotna velika mera optimizma, ki je za svetnike tako značilen, veselje kljub težavam in nasprotovanju. V njegovem življenju ni bilo prostora za strahopetno omahovanje ali črnogledo obupovanje nad tedanjim verskim stanjem ali tedanjimi razmerami. Budno je spremljal vsa dogajanja doma in v svetu s prepričanjem, ki ga je zapisal prijatelju Mihaelu Piklu: Vse, kar je trpkega na svetu, ima svoj dan vstajenja in zmage!