Jezus ni živel sam.

Kot Jud je pripadal ljudstvu z lastnim izročilom in zavezo, ki jo je Bog sklenil ne le s posamezniki, temveč s celotnim ljudstvom. Ko je Jezus začel pridigati na bregovih Jordana, je oznanjal, da se je približalo Božje kraljestvo. To kraljestvo pa ni le duhovno, nevidno. Uresničuje se vidno v prenovljenem, zbranem ljudstvu, znamenju drugačnega sveta, ki se je že začel uresničevati.

Cerkev je obenem vidna in nevidna, človeška in Božja, zemeljska in bogata z nebeškimi dobrinami. Cerkev (iz grškega ekkaleo = skličem) pomeni sklicani zbor. Bog sklicuje Cerkev v enoto, ki jo uresničuje Sveti Duh. Bog hoče, da bi Cerkev bila po njegovi podobi in sličnosti: da bi bila občestvo ljubezni in oseb, kakor je to Bog sam.

Če se imamo kristjani radi med seboj, ljubimo tudi Cerkev, katere udje smo. Tako živimo v pravem odnosu do nje. Ljubimo Cerkev, preden jo sodimo! Cerkev je mati, ki nas je skozi stoletja nosila v veri in rojevala v veselju in bolečini; ohranjala je vero in ljudi prerajala v Božje otroke. Spremlja nas in hrani. Kako bi mogli v njenem naročju rasti v nehvaležnosti in brezbrižnosti?

Cerkev ni kakšna zaključena veličina; je na poti in v nenehnem nastajanju. Koncil jo najraje opisuje kot potujoče Božje ljudstvo. Cerkev, to smo mi. Ljudje iz mesa in krvi. Cerkev roma skozi ta svet in čas. Svojo lastno zgodovino vpisuje v zgodovino človeštva.

To potujoče ljudstvo je ljudstvo verujočih. Ve za resnico Božje besede, Duha resnice in pozna Gospodovo obljubo. Mora pa iskati svojo pot v prihodnosti, trudoma iti po poti vere; negotovo stopati in tvegati.

Kristusa ne moremo ločiti od njegove Cerkve. Brez Cerkve ne bi nihče izmed nas vedel, kdo je Kristus. Brez Cerkve ne bi bilo ne evangelija ne zakramentov. Kristus brez Cerkve ne bi bil več Kristus naše vere. Cerkev pa se mora truditi, da bi bila nepopačeno znamenja Kristusove navzočnosti s tem, da posreduje in živi Božjo zgodovino s človekom.