Nekega dne sem se sprehajal po obali, kot to počnem ponavadi.

Mojo pozornost je pritegnil majhen deček, ki je zavzeto nekaj iskal po pesku in tekal sem ter tja po obali. Začel sem opazovati, kaj počne. Deček se ni pustil motiti. Kar naprej se je sklanjal, nekaj pobiral s tal, nato stekel do vode in stvar, ki jo je držal v roki, zalučal z vso svojo močjo čim dlje v morje. Ko sem že nekaj minut opazoval ta spektakel, sem le stopil do njega in ga vprašal, kaj počne.

Ves zadihan je zavzdihnil:"Valovi so tako močni, da odplavijo morske zvezde iz morja. Te se nato v pesku in soncu posušijo. Če bi jih pustil tukaj, bi umrle. Zato jih pobiram in mečem nazaj v morje, kjer so varne pred sončnimi žarki."

Za nekaj trenutkov sem utihnil in premišljeval o dečkovem odgovoru. Nato sem mu z vso svojo nežnostjo rekel: "Ljubi deček, tukaj je obala dolga več tisoč milj in v vodi je na tisoče morskih zvezd. Tudi če bi cele dneve metal zvezde v morje, ne bi nikoli rešil vseh. Na tisoče jih bo ostalo na obali in se posušilo. Delež teh, ki jih boš rešil, pa bo tako majhen, da se niti ne splača."

V tem trenutku se je deček ponovno sklonil in pobral morsko zvezdo, ki mu je ležala pod nogami. Kljub vidni utrujenosti jo je z vso svojo močjo zalučal v morje. Nato se je zazrl v moje oči in rekel: "Splačalo se je za to zvezdo."