-2. navadna nedelja - leto a

Videl sem in pričujem, da je to Božji Sin. Jn 1, 34

Videl sem, videla sem pa kar ne morem verjeti, da se je to res zgodilo €“ tako včasih doživljamo ljudje. Jezus pa gre še globlje in blagruje tiste, ki niti videli niso, ampak kljub temu verujejo.

Nam ni dano, da bi videli Jezusa tako, kot ga je videl Janez, vendar pa nas Jezus ni zapustil, saj nam je obljubil, da bo z nami vse dni, prav do konca sveta - do takrat pa je z nami na malo drugačen način: v našem srcu, če mu dovolimo vstopiti in pod skrivnostno podobo kruha in vina.

Naš Bog si želi, da mu popolnoma zaupamo, kar pa niti najmanj ni lahko, vendar pa edino odrešuje. Tudi Marija je zaupala Bogu, ko so njenega Sina pribijali na križ in kaj je takrat občutila, če je ob taki srhljivi bolečini, ki gre skozi kosti in mozeg, sploh še možno kaj čutiti, ve le Ona. Vendar je zaupala - v taki temi, ko ni mogoče več razumeti, ampak le še zaupati.

Najbrž je to ključ življenja z Jezusom: zaupati, četudi se zdi, da je kdaj Gospod odšel na dopust, prav zato, ker On nikoli ne gre na dopust €“ no, to je vera. Saj ni težko verovati, ko gre vse po naše, nekaj popolnoma drugega pa je, ko lahko samo še gledaš, kako ti iz rok polzijo še zadnje nitke tkanine v katero si položil vse svoje srce in takrat ti ostane samo še zaupanje €“ da ljubeči Gospod ne pozabi in da ima vse tisto, kar je narejeno in živeto s srcem, pečat večnosti!

Marinka