Janez Krstnik, pravimo, je Odrešeniku pripravljal pot.

Med kristjani ostaja Janez Krstnik predvsem kot glas vpijočega v puščavi, ki roti in prosi in kliče ljudstvo k spreobrnjenju od grešnih razvad.

Preroke pozna tudi naš čas. Res da se ne hodijo utrjevat v puščavo, izmodrijo se kar med svetom. Slišati jih je med znanstveniki, gospodarstveniki, duhovniki. Ni jim treba nikamor hoditi. Sodobne komunikacijske poti nam jih pripeljejo naravnost pred fotelj. Odpirajo nam oči za posledice porabništva, zastrupljanja narave, hedonističnega uživaštva, poigravanja z genomi, belega suženjstva, neomejene svobode.

Nekje v Svetem pismu je rečeno, da se ta rod ne da ozdraviti drugače kot z molitvijo in postom. To zdravilo že vso zgodovino človeštva predpisujejo vsi resnični preroki. Med njimi je bil eden Janez Krstnik, eden pokojni papež, eden je sedanji. Nihče med njimi se ni motil. Njihovo govorico razumemo, pa nas bolj mika s praprotnim semenom brezbrižnosti prisluškovati drugačnim glasovom.