Prvi vir češčenja Jezusovega srca moramo iskati v njegovem prebodenem in odprtem srcu. Rana njegovega srca kaže njegovo neizmerno ljubezen do nas, hkrati pa je njegovo odprto srce zbudilo pozorno ljubezen v vernikih od vsega začetka.

Devica Marija in apostol Janez sta se prva z vero, zaupanjem in ljubeznijo ozrla v Jezusovo srce. Sledili so jima številni svetniki in svetnice ter drugi častilci Jezusovega srca: Bernard, Klara, Tomaž Akvinski, Bonaventura, Katarina Sienska, Terezija Velika, Alojzij, papež Janez XXIII., Alojzij Stepinac in mnogi drugi.

Zasebno so torej častili Jezusovo srce že od nekdaj. Javno in slovesno pa do leta 1856, ko je papež Pij IX. raztegnil praznik Jezusovega srca na vso Cerkev. V apostolskem pismu je 18.8.1864 zapisal: Začetnik naše vere (€Ś) je tako rekoč imel za najvišjo nalogo to, da bi plamen ljubezni, ki je gorel v njegovem srcu, na najbolj možen način zanetil v dušah ljudi (€Ś). Da bi torej ta ogenj ljubezni čim bolj zagorel, je hotel, naj se v Cerkvi vzpostavi in razširi češčenje njegovega presvetega srca.

Ob prazniku Srca Jezusovega si moramo v spomin priklicati predvsem dvoje:

-1. Častimo Jezusovo srce, ki je srce druge Božje osebe, s katero je nerazdružljivo zedinjeno. Jezusovo srce je potemtakem le delni predmet češčenja, celotni predmet pa je Jezusova oseba sama, večna Božja Beseda, ki je meso postala in se naselila med nami.

-2. Častimo Jezusovo snovno, telesno srce, srce Boga-človeka, na pa samo Jezusovo simbolično srce, se pravi Kristusovo ljubezen kot tako. Mora biti torej razlog, zakaj častimo prav Jezusovo srce, ne pa njegovih rok, nog, prstov, glave. Zaradi združenja, zaradi osebne hipostatične zedinjenosti dveh narav, Božje in človeške v eni sami Božji osebi Jezusa Kristusa, gre vsem Kristusovim udom, glavi, rokam, nogam, najvišje češčenje, ki pa ga izkazujemo samo Bogu. Ker je pa srce splošno znamenje ljubezni, ga častimo kot sedež vseh kreposti in notranjega življenja, kot nebeško zakladnico, kot zatočišče in kraj miru naših duš.