Svet, v katerem živimo, si vedno bolj in bolj želi začaranosti. Nenavadni pojavi in vse, kar je z njim povezano, so za ljudi izjemno zanimivi.

Mnogi naravnost iščejo stvari, ki so težko ali povsem nerazumljive in nerazložljive. V množici horoskopov, vedeževanj, zdravilskih praktik, magično-obrednih ponudb in drugih pojavov dobivajo tudi Jezusovi čudeži posebno vlogo.

In kaj hitro se pojavi vprašanje ali je Jezus res delal čudeže ali ne. To vprašanje se je v zadnjih stoletjih, ki so bila zaznamovana z razsvetljenstvom, prevlado razuma in znanstveno-tehnološko usmerjenim teženjem človeka, pogosto pojavljalo in pogosto dobivalo negativen odgovor. Šele postmoderno razmišljanje je pričelo odpirati širši prostor tudi temu razmišljanju brez negativnih predsodkov. Mnogi razlagalci Svetega pisma in teologi so hoteli Jezusove čudeže in velika znamenja, ki jih je delal, črtati s seznama zgodovinsko resničnih dogodkov iz Jezusovega življenja. Danes pa skorajda ne obstaja več resen ekseget, ki ne bi priznaval nekega resničnega zgodovinskega jedra pripovedim o Jezusovih čudežih. Predvsem trije razlogi govorijo temu priznanju v prid:

Evangeljska tradicija o čudežih bi bila povsem nerazložljiva, če Jezusovo zemeljsko življenje ne bi vsebovalo nečesa, na kar so se naslonile te pripovedi in skupen spomin prvih občestev.

Kot zgodovinski se morejo razlagati tisti dogodki, ki jih ne moremo razložiti ne z judovsko, ne s helenistično predlogo. Gre predvsem za tista čudežna dejanja, ki imajo močan protijudovski značaj. Nekdo, ki bi želel uspeti s svojim oznanjevanjem, bi jih zagotovo raje zamolčal.

Določeni opisi čudežev so tako enkratni, da ni mogoče dvomiti o njihovi resničnosti.