Že zgodaj so me poučili, da Bog biva v nebesih.

Nebesa, to je nekje za nebom, sem si mislila. Če bi se na nebu naredila malo večja špranja, bi videla nebesa. To pa se nikoli ni zgodilo. Pač! Poleti so strele sekale nebo na dvoje, ampak jaz sem takrat tiščala glavo v naročje, zato nisem mogla videti nebes. V meni je bilo več strahu pred bliski, strelami in gromom, kot pa prave želje po nebesih.

Nisem si znala čisto dobro predstavljati, kaj neki so zvezde. Mogoče so to take male luknjice v nebesa. A ker je noč, ni mogoče videti skoznje. Podnevi jih pa angeli skrbno zamašijo. Mogoče zaradi prepiha. Gotovo. Mama mi je večkrat rekla: Otrok, zapri vrata, da ne bo prepiha.

Nekoč pa je duhovnik v pridigi dejal, da Bog biva povsod.

Joj! Ali tudi v škatli, kamor dajem spat svojo punčko iz cunj? Ali v našem hlevu pri Brezi? Pa v sadovnjaku? V kleti ga že ni, tam so bolj gotovo parkeljni. Tam je tako temno.

Rasla sem in rasla in še velikokrat slišala, da Bog biva povsod. Začuda dolgo pa tega nisem znala prav razumeti. Prišel je čas, ko o tem sploh nisem več premišljevala. Preprosto sem si zapomnila, da je Bog povsod. Nenadoma pa je mojo počasno pamet razsvetlilo bliskovito spoznanje. Ampak takrat sem bila že zdavnaj odrasla.

Seveda! sem kriknila sama v sebi. Seveda je Bog povsod! Kot Stvarnik vsega biva v vsem, kar je ustvaril. Tako kot je prav v vsaki hiši, ki jo je naredil naš ata, navzoč on. Kako rada gledam hiše, ki so jih sezidale njegove roke. Razločno ga vidim v njih.

Glejte, tako sem zaradi preprostega zidarja doumela božjo navzočnost v vseh stvareh.