Ko bom velika, bom skrbela za Marijin oltar. Tako lepa je ta naša Marija, je večkrat rekla Urška, ko je pomagala teti Petri pri krašenju oltarjev.

Teta je bila po poklicu cvetličarka, zato je vedno okusno razporedila šopke. Vidiš, Urška, ali ni lepša ena sama cvetka kot pa zelo velik šopek. Marija je gotovo vesela, da ji postavimo bolj skromne šopke, je včasih rekla mali deklici. Še raje je teta Petra pozimi, ko ni bilo v vrtu svežega cvetja, delala kakšne lepe aranžmaje, tudi iz različnih suhih stvari iz narave. Ko sta z Urško šli kdaj jeseni v gozd, sta vedno prinesli kakšne lepe veje, liste, storže, mah in še kaj. Iz vsega je teta znala pričarati takšne lepe fantazijske šopke, da so jo vsi občudovali. S posebno ljubeznijo je izdelala okrasni šopek za Marijin oltar. Ko pa so se maja pričele šmarnice, pa sta z Urško povsod nabirali dišeče bele šmarnice; v gozdu sta poznali vse prostore, v neki senčni grabi so cvetele čisto do konca maja. Šmarnice mi vedno zadišijo po Mariji €“ tako so nežne in lepe in tako te privlači njihov vonj, je večkrat razmišljala teta. Urška pa se je rada pošalila: Kaj te Marija tudi privlači €“ kot tisti magnet na našem hladilniku? Teta Petra ni bila jezna, ampak je deklici vedno znova razkrivala svojo ljubezen do nebeške Matere. Urška pa je vedela, da teta tudi lepo šiva in veze. Za cerkev je naredila tako lepe oltarne prte, da je bil župnik nanje kar ponosen. Tudi bele haljice za ministrante so bile njeno delo. Tako je odvzela svojemu bratu, ki je bil župnik, marsikatero skrb za cerkev in večkrat ji je rekel: Kaj bi jaz brez tebe, Petra! Ko me je Bog poklical za duhovnika, je Sveti Duh gotovo tudi tebi prišepnil, da te bom potreboval. Vse tvoje darove, pa ti je že tako podaril s tem namenom! Sestra se je takšni hvali rada smejala, a bila je srečna, da je njen brat srečen duhovnik. Posebej je bila hvaležna škofu, ki ga je postavil v domačo župnijo, da so bili dnevno skupaj z malimi nečaki, posebej še z navihano Urško. Ob tako prisrčnih otrocih je življenje veliko lepše in bogatejše.