-4.velikonočna - nedelja Dorega pastirja

Postavil sem te za luč narodom. Apd 13,47

Ob nedelji Dobrega pastirja in v letu evharistije je prav, da je tokratno razmišljanje o duhovnikih, o naših dušnih pastirjih.

Živimo v svetu, ko nas nekateri prepričujejo, da je Cerkev že preživeta, duhovniki nepotrebni. Živimo v času, ko se ljudje oddaljujejo od Boga. In ravno v takšnem svetu in času potrebujemo še več duhovnikov. Pa ne hladnih, pridigarskih učenjakov, temveč ljudi z ljubečim srcem, široko odprtim za vse tiste, ki tavajo, so osamljeni, bolni, v dvomih ...

Iz letošnje novomašne Družine nas bosta gledala le dva mlada duhovnika iz naše škofije. Potem dve leti Mariborska škofija ne bo imela novomašnika. Če jemljemo svojo vero resno, potem vemo, da moramo vedno znova moliti in prositi za nove, zveste pastirje in za svetost tistih, ki so že bili poklicani.

Današnji duhovniki morajo sejati seme Božje besede tudi v kamnite brazde človeških src. Jezusovi ribiči lovijo v kalnih vodah in velikokrat so njihove mreže prazne. Zato ni čudno, če tu in tam kateremu zmanjkuje luči in svetlobe ter nemočen gleda svoj neuspeh in celo opeša.

Kljub temu je med nami veliko svetniških duhovnikov, ki svoje poslanstvo jemljejo zares. So očetje svojim vernikom, so zares luč ljudem na poti k Bogu. Vztrajajo kljub neugodnim razmeram. Prav je, da z njimi vztrajamo tudi mi. Obdajmo svoje duhovnike z molitvijo. MolĂmo za mlade duhovnike, ki polni upanja in veselja sprejemajo pastirsko palico, s katero nas bodo varovali pred volkovi. In tudi za tiste starejše, utrujene, ki so že večkrat šli po križevem potu in potrebujejo Simona, da ne opešajo.

Helena