-3. velikonočna nedelja - leto C

€Ś in mu je rekel: Gospod, ti vse veš. Jn 21,17b

Ko razmišljam o zgoraj zapisanih Petrovih besedah, izrečenih Jezusu, me prevzema občutek hvaležnosti, ob še eni potrditvi , da je Bog ljubezen sama.

Zakaj? Gospod ve o meni vse, tudi to česar se sramujem, kar mi je že odpustil, jaz pa si še vedno nisem. Pozna moja dobra in slaba dela. Pozna moje besede in misli, ki prinašajo blagoslov in tiste, ki razdirajo. Pa me ima kljub vsemu brezmejno rad!

Kaj bi bilo, če bi to sposobnost vedeti vse imeli ljudje? Bojim se, da bi bilo preveč stranskih učinkov - napuha, izkoriščanja, nepoštenosti, izprijenosti€Ś

Žal ne živimo tako, kot nam svetujejo Peter in apostoli: Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem (Apd 5,29). Posledice so očitne, namesto ljubezni se vrinja v naša življenja množica dejanj, ki nimajo z ljubeznijo nobene povezave. Naša vest nas takrat opozarja, da smo na napačni poti in nas poskuša usmeriti direktno k Jezusu. On namreč ve tudi to, da lahko postanemo boljši, njemu podobni. Zato vztraja.

In jaz? Premorem toliko ponižnosti, da vržem mrežo takrat, ko mi to svetuje Jezus? Mu zaupam toliko, da jo vržem na tisto mesto, kot mi je svetoval On?

Četudi bi bil odgovor negativen, je lahko že v naslednjem trenutku drugače, če za pomoč prosim Jezusa. To vem, to delam, za to se zahvaljujem.

Milena