V svojem življenju se je Jezus popolnoma daroval, da osvobodi ljudi trpljenja, toda kar preseneča, je dejstvo, da tedaj, ko ga je trpljenje osebno zadelo, ni storil nič, da se ga reši. Sicer so mu prav to očitali na križu. Zakaj ni nič storil?

Z načinom, kako je trpel, nam je rekel: Bojujte se proti trpljenju kot jaz; ne prizadevajte ga drugim; prehitevajte ga, skušajte ga preprečiti. Če pa vas vendar osebno napade, ne bežite pred njim, temveč glejte vame.

V svojem življenju je Jezus veliko trpel duševno in telesno: on, ki je resnica, ni bil sprejet; on, ki je prinašal odrešenje, je bil zavržen, izdan, navidez zapuščen celo od Očeta. Kako je vse to živel?

Čeprav je imel toliko govorov, o trpljenju ni veliko govoril. Preprosto pravi, da bo moral trpeti. Tudi on bi bil hotel ubežati trpljenju, bal se je iti v Jeruzalem. Oblil ga je krvavi pot, resnično je trpel. Najučinkovitejši izraz svojega načina trpljenja nam je dal na križu prav s tem, ne da bi nam dal kako razlago.