-4.navadna nedelja - leto C

"Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen." 1 Kor 13,13

Razpoznavni znak vsakega kristjana naj bi bila vera, upanje in ljubezen. Vse to so milostni darovi našega nebeškega Očeta, ki dosegajo svoj pravi namen in razcvet takrat, ko potekajo med nami in nebeškim Očetom v obe smeri. Torej nismo pasivni prejemniki, temveč aktivni - hvaležni, ustvarjalni in radodarni otroci.

Iz lastnega izkustva vemo, da bolj ko oplemenitimo prejeti dar in ga delimo z drugimi, bolj smo zadovoljni in več prejemamo . Zato želimo tudi ljubiti tako, kot čutimo, da nas ljubi On. Vendar želja ljubiti še ni ljubezen.

Če hočemo resnično ljubiti, se moramo za to odločiti. Ne enkrat samkrat, temveč vedno znova. Prava ljubezen namreč izvira iz hotenja, ne pa iz čustev.

Zmotno je zaljubljenost enačiti z ljubeznijo, kajti zaljubljenost slej kot prej mine, ljubezen pa nikoli ne mine.

Večkrat si prikličem v misli dejstvo, da ni ljubezni brez truda. Če neko dejanje ni povezano z naporom ali pogumom, to ni dejanje ljubezni. In prav takšno dejanje je najbogatejše, tako za tistega, ki ga je naredil, kot za tistega, kateremu je bilo namenjeno. Narejeno je bilo namreč z Božjo pomočjo in narejeno je bilo na poti k Ljubezni.

Milena