-2. navadna nedelja - leto C

Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče (Mt 19, 26)

Ko se človek znajde pred takšnim evangelijskim odlomkom, kot je to današnji, potem se obenem sooči tudi z manjšim problemom. Kaj sploh pisati, stvari so popolnoma jasne. In toliko jih je. Vsaka po svoje govori o nečem pomembnem v mojem življenju, vsaka me nagovarja in nobena me ne pušča hladne. Kako torej izbrati tisto, ki je trenutno najbolj aktualna?

Kako lepo bi bilo kdaj stopiti k Učitelju in ga enostavno vprašati, kaj naj storim? In on bi mi postregel s čisto konkretnim odgovorom. Ja, boste rekli, saj to je vendar mogoče: moli, beri Sveto pismo, pojdi k maši in vse bo jasno kot beli dan. Ja, in ne. Marsikdo bo dejal, vse to počnem, pa vendar pridem v situacije, ko pač ne vem, kaj naj bo naslednji korak. Kako dolgo naj vztrajam v nečem, kar ne obeta, pa me vendar veseli; kdaj naj obupam nad ljudmi, ki bi me naj imeli radi, pa tega res ne kažejo; kako dolgo naj čakam na službo, ki si jo želim €Ś

Takšnih vprašanj je vedno veliko. Odgovori na njih pa so načeloma dokaj preprosti, saj bi težko rekli, da se je mogoče krepko ušteti. Morda je prav to tisto, kar najbolj bega. Ni niti napačne niti pravilne izbire. In potem čakaš, da se bodo stvari kar same postavile na svoje mesto. Pa se ne, in čas neusmiljeno teče.

In kakšen naj bo na tem mestu zaključek? Če spolnjujem zapovedi, ne morem pogrešiti; če se jih držim, vedno vem, kaj je prav in kaj ne. In če me ves čas spremlja še naslovna misel, da je pri Bogu vse mogoče, potem mi res nič ne manjka. In moje srce se več ne vznemirja na račun tega, kar pravijo ljudje. Njihov (naš) zorni kot ni pomemben, je pač premajhen, preveč omejen.

Julijana