Začetek novega leta je za človeka nek izziv:

kdo pomisli predvsem na to, kakšne naloge so pred njim in kako jih bo opravil, kdo drug premišljuje, kaj mu bo prineslo novo leto in kaj se bo zgodilo. Prvo je dejavno, drugo pa pasivno pričakovanje. Ni dvoma, da je pomembno predvsem prvo, čeprav moramo biti pripravljeni tudi na slednje.

V spraševanju vesti je bilo (nekdaj) zapisano tudi vprašanje: ali sem dobro izkoristil čas? Danes se o tem skoraj ne sprašujemo, še manj se spovedujemo in obžalujemo. Pa bi se morali vprašati starši, dijaki, delavci, študentje, zaposleni €Ś?

Če študente opozorimo na to človeško in moralno dolžnost, nimam vtisa, da razumejo za kaj gre. Vemo, tudi nedelje in nedeljske maše nekateri ne vzamejo bogve kako zares. K maši pridejo, če utegnejo, če so se naspali od sobotnih zabav, če slučajno nimajo kake druge obveznosti.

Nič drugače ni pri odraslih, kdaj tudi pri tistih, ki sodelujejo v župnijskem življenju, na katere se kar ne moremo zanesti, ali bodo prišli ali ne, ali je njihovo sodelovanje zagotovljeno ali vprašljivo. Izgovor je lahko enkrat slabo, drugič lepo vreme. Takšni pač smo današnji ljudje. bo kdo rekel.

In duhovniki, učitelji človeških in evangelijskih vrednot, ljudje na katere se drugi tolikokrat sklicujejo? Prav je, da kritično in v duhu zaupnih talentov, med katere spada tudi čas, osebni darovi, možnosti, presodimo sami sebe.

Vir: Glasnik veselega oznanila