obsega nekatere župnije, ki so se v večstoletni zgodovini krščanstva na tem območju razvile iz nekdanje primarne oglejske mejne pražupnije sv. Jurija v Hočah. Prva do danes ohranjena pisna omemba pražupnij Hoče in Slivnica sega namreč v leto 1146: vse od tedaj smo že pastoralna enota.

Kot nam pove že ime dekanije, se razprostira predvsem po Dravskem polju, na desnem bregu reke Drave. Izrazito dravsko-poljske in zgolj ravninske so župnije Št. Janž v Staršah, Rače, Cirkovce in Sv. Lovrenc na Dravskem polju. Na vzhodu jih obdajata župniji Ptujska Gora in Majšperk, ki se raztezata v haloško gričevje, na zahodu pa so župnije Hoče, Slivnica in Fram, ki Dravskemu polju pridružujejo tudi gozdne obronke južnega Pohorja.

Tukajšnji prebivalci so se skozi zgodovino vse do današnjih dni ukvarjali predvsem s kmetijstvom in živinorejo, na gričih Haloz in obronkih Pohorja pa tudi z vinogradništvom, sadjarstvom, nekateri tudi z gozdarstvom. Od nekdaj so torej bili močno povezani s stvarstvom, pa tudi s Stvarnikom. Občasne naravne nesreče in zgodovinske vihre tudi njim niso prizanašale, a dokaj ugodne klimatske razmere so jim omogočale, da so v glavnem razmeroma dobro živeli. Česna in čebule, krompirja, sadja in zelenjave, mleka, vina, mesa in lesa so pridelali toliko, da so s pridelki lahko vsaj deloma oskrbovali tudi bližnji Ptuj in Maribor.

S pojavom industrije se je tudi v naši dekaniji znatno povečalo preseljevanje ljudi v mesta in v bližino njih. Mnogi, ki so sicer ostali doma, so si našli zaposlitev v mestih ali pa v manjših proizvodnih obratih in delavnicah v večjih krajih v dekaniji. V naši hoški župniji je - podobno pa tudi v ostalih - kar precej ljudi, ki so se k nam priselili iz Haloz in Slovenskih Goric, iz Prlekije in hrvaškega Zagorja. Blišč in beda, skratka usoda industrije in kmetijstva pa tudi preseljevanja, je tako ali drugače močno zaznamovala življenje vseh ...

V zadnjem državnem popisu se je nadpovprečno veliko ljudi iz naše dekanije opredelilo, da se ne želijo izjasniti o svoji vernosti. Čeprav nas duhovnike takšna opredelitev ne veseli, pa po drugi strani vemo, da je to izraz dejanskega stanja €“ torej odsev resnice. Vsak v svoji župniji namreč opažamo, da se je vera mnogih ohladila, da večini ljudi, celo takim, ki so se na popisu morda opredelili za katoličane, vera in življenje po njej ne predstavlja več temeljne vrednote. Vemo, da ni samo pri nas tako, vemo pa tudi tole: med njih, k njim in tudi za njih smo poslani...

Temeljna, še zdaleč pa ne edina oblika našega dekanijskega povezovanja so gotovo mesečne rekolekcije duhovnikov. Na njih odkrito spregovorimo o težavah in problemih, pa tudi o nalogah in načrtih. O tem se pogovarjamo tudi na sejah ŽPS in skupaj iščemo najprimernejše načine, kako danes in današnjim okoliščinam primerno ne le v veri vztrajati, ampak vero tudi oznanjati. Kako torej sodobnemu človeku, v večini vsega sitemu, s premnogimi informacijami od jutra do večera bombardiranemu, z delom (pre)zaposlenemu, iz občestva družine in župnije bolj ali manj iztrganemu človeku v njegovih stiskah in težavah pomagati, kako mu ponuditi pomoč, kako danes oznanjati Kristusa in njegov evangelij? Vidimo in vemo, da tudi današnji človek potrebuje Odrešenika in odrešenje, pa čeprav sam tega morda niti ne ve in tega ne izraža...

Na rekolekcijah najprej skupaj molimo, saj jih vedno začnemo s sveto mašo, h kateri povabimo tudi župljane župnije, kjer se srečamo. Po maši izpostavimo Najsvetejše in še nekaj časa vztrajamo v molitvi €“ za Božji blagoslov pri našem delu, za nove duhovne poklice, za družine, za župnije, za oddaljene, za milost vere, upanja in ljubezni... V drugem delu rekolekcij preverjamo, usklajujemo in načrtujemo naše skupno dekanijsko delo in srečanja, po svojih zmožnostih in močeh pa tudi vključujemo in se odzivamo na številne pobude, ki prihajajo do nas s škofije ali od drugod. V preteklem letu smo pripravili v Majšperku srečanje za ministrante, v Slivnici adventno srečanje mladih, v Framu srečanje župnijskih pevskih zborov, v Staršah pa srečanje sodelavk in sodelavcev župnijskih Karitas. Z veseljem ugotavljamo, da delo ŽK €“ sredi podobnih stisk in težav, s katerimi se srečujemo €“ napreduje in da se kvaliteta župnijskega zborovskega petja dviga. Žal tega ne moremo reči (razen kakšne svetle izjeme) za delo z mladimi in ministranti. DPD tokrat nismo imeli, smo se pa dogovorili, da bomo namesto tega - že v sklopu priprave na SEK 2009 - letos v Cirkovcah pripravili dekanijsko evharistično duhovno obnovo. V Račah mladi že nekaj let pripravljajo Račefest, patri na Ptujski Gori pa Marijafest. V večini župnij delujejo Kolpingove družine, (Starše, Cirkovce, Slivnica, Rače in Hoče), v Hočah tudi Katoliško društvo dr. Antona Murka... V župniji Rače delujejo štiri zakonske skupine, v Slivnici in Hočah tri, v Staršah in Majšperku pa ena. Pa še bi se kaj našlo... Skratka: dejavnosti, dogodkov in srečanj je veliko...

Letos, v letu družine, smo poseben poudarek na različnih srečanjih namenili prav njej. Ga. Alenka Fras nam je na rekolekciji predstavila delo, pobude in prizadevanje ŠUD-a. Vemo, da je ena izmed temeljnih ran našega krščanskega življenja usihanje molitve po družinah. Zato smo se ob Božiču toliko bolj razveselili konkretnih pripomočkov za oživljanje družinske molitve €“ molitvenih knjižic in kartončkov, ki so jih pripravili na pastoralni službi. S člani ŽPS predelujemo gradivo Družina danes in jutri. V Cirkovcah so letos že četrtič pripravili srečanje zakonskih jubilantov. V Hočah smo to storili letos prvič €“ z željo, da to srečanje postane vsakoletno. V Staršah so na srečanje že povabili družine zakoncev, ki so se poročili v zadnjih petih letih, v mesecu juniju bodo povabili še srebrno in zlato poročene ter okrogle (10, 20, 30, 40, 60) zakonske jubilante. V Račah in Slivnici so za starše pripravili predavanja, v Slivnici so s pomočjo zakoncev Sitar imeli celodnevno duhovno obnovo za člane zakonskih skupin in drugih družin. Skupna izkušnja povabljenih, ki se na vabila odzovejo, in vseh, ki različna srečanja pripravljamo in pri njih sodelujemo, je, da so prijetna in koristna.

Svojevrsten pečat in blagoslov pa naši dekaniji zagotovo daje Ptujska Gora €“ osrednje nadškofijsko romarsko središče. Ob različnih priložnostih in praznikih radi poromamo na Goro. Veseli smo, da imamo v svoji sredi brate minorite, duhovne sinove sv. Frančiška, ki že 70 let oskrbujejo to svetišče. Praznovanja, povezana s tem, so bila lani v dekaniji gotovo najodmevnejši dogodek. P. Janez Šamperl, gvardijan ptujskogorskega svetišča, je aktualno dogajanje povzel in strnil takole: Božjepotni kraj na Ptujski Gori s prelepo cerkvijo, v kateri kraljuje Marija Zavetnica s plaščem, se že pripravlja na 600 letnico, ki jo bomo praznovali leta 2010. V ta namen so se na božjepotnem kraju začela obširna gradbena in obnovitvena dela, ki se nanašajo na obnove v cerkvi ter izgradnjo parkirišča, poti miru in romarske hiše. V letu 2007 pa smo tudi praznovali dve pomembni obletnici, in sicer 50 let od ponovnega odprtja Gorske cerkve, ki jo je komunistična oblast v letih 1951 - 1957 zaprla in spremenila v muzej, in 70 let od prihoda Frančiškovih bratov minoritov na Ptujsko Goro. S temi majhnimi obletnicami se pripravljamo in že "tlakujemo pot" za veliko obletnico leta 2010.

Čeprav smo duhovniki in naši pastoralni sodelavci v dekaniji, podobno kot drugi ljudje, kdaj utrujeni in naveličani, žalostni in razočarani, ne obupujemo; vsak po svojih najboljših močeh nadaljuje delo in vrši poslanstvo, ki nam je zaupano. Radi se srečujemo, skupaj delamo in praznujemo ter kdaj kam skupaj poromamo. Ko pa je potrebno, se med seboj tudi nadomeščamo ali si kako drugače pomagamo, pomagajo pa nam tudi nekateri prizadevni in ozaveščeni laiki. Iz dneva v dan, iz nedelje v nedeljo, pri verouku in svetih mašah, ob krstih, porokah in pogrebih, v različnih skupinah, na romanjih in drugih srečanjih oznanjamo Kristusa in njegov evangelij. In to nameravamo in tudi želimo kot pastoralna enota z imenom dekanija Dravsko polje tudi v prihodnje.

(Prispevek objavljen v Letopisu mariborske škofije za leto 2007)

Alojz Petrič, dekan