Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod (Lk 2,11).

Tako je angel sporočil pastirjem betlehemsko novico, Kristusovo rojstvo, prihod Božjega Sina na svet. Samo dve vrsti ljudi sta prodrli v to skrivnost: pastirji in modri, preprosti in učeni. Imajo pa nekaj skupnega: ponižnost.

Preprosti pastirji niso poznali politike, niso vedeli za umetnost ali književnost, nobeden ni poznal slavnega pesnika Vergila, niso slišali o učenem Gamalielu v Jeruzalemu. Vedeli so samo za Boga nad seboj in za ovce okrog sebe. V Boga so verovali, ovce pa pasli in zanje skrbeli. Zavedali so se, da nič ne vedo ali zelo malo. In prav v tej ponižnosti so pastirji v rojenem Odrešeniku spoznali svojega Pastirja.

Drugi so bili modri, učitelji kraljev, poznavalci zvezd in neba, ljudje znanja in znanosti. Kot učenjaki so se zavedali, da ne vedo vsega, zato so po poti v Betlehem spraševali. In prav v tej ponižnosti so našli, kar so iskali; odkrili so, kar so slutili; dosegli so, kar so upali. Modri so v betlehemskem detetu spoznali Modrost. S tremi darovi so izpovedali svoje spoznanje, svojo vero v Kristusa Boga in človeka.

Tako je tudi danes. Boga sprejemajo preprosti ljudje, ki se zavedajo, da zelo malo vedo, ali pa pravi učenjaki, ki se zavedajo, da vsega ne vedo. Za obojne je značilna ponižnost.

Napovedani Mesija se ni rodil pod milim nebom, marveč v votlini. Kdor pa hoče stopiti v votlino, se mora skloniti, ponižati. Kdor tega ne naredi, ne spozna resnice in ne ve, kaj je božič. Šele ko se ponižamo, ko postanemo majhni, odkrijemo velike stvari, spoznamo neskončnega, velikega Boga v podobi betlehemskega deteta.

Ponižen človek gleda drugače kakor ošaben. Gleda strop votline, a vidi nebo in zvezde; gleda dete, a spozna Boga, ki ga ne moreta zaobjeti nebo in zemlja; gleda jasli, a vidi prestol; gleda ovčjo stajo, a vidi kraljevsko palačo.

Ponižnost mu govori: To dete je Božja beseda, učlovečeni Bog, rojen iz Device Marije; rojen v času, a je večen; sprejel je našo človeškost, da bi nam dal svojo božanskost; sprejel je naš nič, da bi nam dal svoje vse. Božič je razodetje neskončnega Boga in njegove ljubezni do človeka.

O, človek, spoznaj svoje dostojanstvo! vzklika sv. Leon Veliki.

Naj vse napolni z veseljem in tolažbo angelska pesem: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem (Lk 2,14) tudi v novem prihajajočem letu.

Vaši škofje

Voščilu se pridružujeva vaša duhovnika s sodelavci in sodelavkami.